Vonj po domovini je tam spodaj še posebej omamen

V Avstraliji smo srečali kar nekaj ljudi s področja nekdanje Jugoslavije, ki jih je po večini daleč od doma prignala vojna vihra, bodisi tista s konca prve polovice 20. stoletja bodisi tista ob razpadu nekdanje skupne države. "Življenje je tu dobro, kar se tiče finančne plati, sicer pa je veliko bolje živeti v Makedoniji," nam je povedal sedanji prebivalec Canberre, ki okrog dve desetletji po raznih krajih dežele tam spodaj peče čevapčiče, pripravlja kebape in podobno prehrano. Podobna je bila zgodba ostalih nekdanjih in zdajšnjih rojakov, ki so poskusili srečo tako daleč od doma. Večina se jih ne pritožuje nad ekonomsko platjo življenja v eni od gospodarsko najbolj razvitih držav na svetu, a večina pogreša dom in domači način življenja in zdi se, da tega ne želijo ali ne morejo skriti.

Nasploh je Avstralija razmeroma "mlada" dežela, če jo primerjamo s tradicijo Evrope, kar se pozna skoraj na vsakem koraku. Še posebej pri podeželskih mestecih se vidi, da so na hitro "zbita" skupaj. Sicer zelo funkcionalna – Avstralci so ljudje, za katere bi rekel, da si ne zapletajo življenja po nepotrebnem –, a človek v njih dobi občutek, da ljudje tam živijo začasno in z namenom, da se, ko opravijo posel, vrnejo domov. Malce drugače je v največjih mestih, ki na lestvici svetovnih mest z najvišjo kakovostjo življenja dosegajo najvišje položaje. Velemestni utrip je na prvi pogled – za natančnejšo oceno bi bilo treba kar nekaj časa tu bivati – zelo podoben evropskemu. Ob množici ljudi, neštetih novih stolpnicah, stanovanjskih hišah in ostalih zgradbah se zdi, da so ljudje uspeli pozabiti, da prav vsi prihajajo od zelo daleč, se sprijaznili s svojim "avstralskim" poreklom in uspešno pognali korenine. Avstralija je namreč dežela, ki so jo začeli Evropejci naseljevati šele ob koncu 18. stoletja, v naslednjih desetletjih pa je postala zaželena destinacija predvsem zaradi številnih najdišč zlata. Nato je usoda ljudi prignala tako daleč še iz drugih, po večini prav tako ekonomskih razlogov, precej ljudi pa je prišlo sem zaradi vojne vihre.

V Melbourne smo prišli sredi dopoldneva, presenetil pa nas je vrvež in ogromne množice ljudi na ulicah. Drugo največje avstralsko mesto – šteje nekaj manj kot štiri milijone ljudi – je kulturno in športno središče dežele. Številni visoki nebotičniki dajejo občutek, da se Sydney in Melbourne že nekaj časa borita za prevlado v državi in prvi vtis še zdaleč ne pove, da je ta v zadnjih desetletjih v rokah Sydneyja. V glavnem mestu države Victorie se je vredno povzpeti na vrh najvišje stavbe v Avstraliji, skoraj 300 metrov visoki nebotičnik Ewreka, od koder je omamen razgled na velikansko velemesto ob reki Yarri. Kot večina avstralskih velemest je tudi tu kopica brezhibno urejenih parkov, v katerih se ob večerih množično zbirajo mladi in stari, poslovneži in študenti, pari in samski, da se pogovorijo o končanem dnevu, spijejo kozarček rujnega ali se le umirijo. V enem izmed parkov se nahajajo tudi številna teniška igrišča, na katerih se vsako leto v drugi polovici januarja zberejo najboljše teniške igralke in igralci na odprtem prvenstvu Avstralije, prvem turnirju za grand slam sezone.

Naša pot se nadaljuje proti zahodu, cilj pa je Velika oceanska cesta (Great ocean road), ki se vije proti še enemu velikemu avstralskemu mestu, Adelaide. Pred tem smo se ustavili še v mestu Geelong, kjer so nas na kosilo povabili prijatelji s Hrvaške. V Geelongu sicer živi več kot 15.000 naših južnih sosedov, ki so zelo dobro organizirani in povezani med seboj. Imajo več kulturnih domov, v katerih se praktično vsak večer nekaj dogaja, v šolah Geelonga pa se med drugim učijo tudi hrvaški jezik. Geelong je prestolnica hrvaške diaspore v Avstraliji. Zgodba naših prijateljev je podobna mnogim; sem so prišli pred grozljivimi posledicami vojne, ki je v začetku 90. let prejšnjega stoletja divjala na področju nekdanje Jugoslavije. Zelo pogrešajo dom; kadar tega ne izrečejo na glas, se to čuti v njihovem glasu in očeh, ki zasijejo ob novicah iz domovine.

Veselil sem se, da bom končno ugledal neskončne peščene plaže ob Veliki oceanski cesti in prvič po skoraj tednu dni videl še eno znamenitost Avstralije, številne lovce valov (beri: deskarje). Pričakovanje ni ostalo nepotešeno, kajti sledila je vožnja ob divji peščeni obali, na kateri kraljujejo privrženci tega zanimivega športa. Jug Avstralije je postregel z novimi presenečenji. Na eni strani divja obala oceanske ceste, ob kateri so vsake toliko posejani obalni turistični kraji, na drugi pa bujna zelena notranjost z velikimi farmami. Pogledi na sočne travnike, na katerih se nad vetrovno divjo obalo pasejo številne črede krav, so ostali nepozabni. Po mojem mnenju obstajajo na svetu kraji, kjer narava ni skoparila z darovi, in jug Avstralije je eden izmed takšnih. V naslednjem delu potopisa si preberite o srečanju z aboridžini.