Volgograd, mesto heroj

Sto kilometrov dolg kanal je najkrajša vodna pot med Kaspijskim in Azovskim morjem. Povezava je tako pomembna, da so o njej razmišljali že Turki, ko so se v 16. stoletju podili po teh krajih. Načrte za kanal je imel tudi Peter Veliki, a dokončno so ga uresničili seveda šele v Sovjetski zvezi tik po drugi svetovni vojni.

Potovanje po njem je skorajda muzejsko. Večina ladij so stari parniki, ki se poleti spremenijo v turistične ladje. Lahko najamete kabino s skupnimi sanitarijami, kar je skoraj največji luksuz. Ladje navadno potujejo ponoči, čez dan pa se zasidrajo v kakšnem manjšem kraju, da se potniki lahko kopajo ali samo posedajo na obrežju. Toda največja atrakcija so prekati. Medtem ko čakate, da prekat napolnijo z vodo in se ladja dovolj dvigne, da izplove na drugi strani, lahko občudujete vso veličino sovjetske arhitekture. Tak postopek se ponovi devetkrat, dokler ladja končno ne zapluje v velikansko Volgo. Res je velika reka in ko jo zagledate, je razumljivo, zakaj ima v ruskih srcih posebno mesto.

Po reki pridete do Volgograda, med vojno Stalingrada. Ni ga bolj impozantnega prihoda v mesto kot po reki. Iz pristanišča se na glavno ploščad povzpnete po stopnišču, ozaljšanem s kolonadami in spomeniki. Pravi vstop v mesto heroj, ki to ime nosi zaradi ene najbolj legendarnih in krvavih bitk druge svetovne vojne. Tej je posvečena tudi največja atrakcija Volgograda. Dobesedno največja – 91 metrov visok spomenik Rodina-Mat zovjot!, Mati Rusija kliče. Velja za najvišji prostostoječi spomenik na svetu. Stoji na vrhu griča Mamajev Kurgan, spominskega kompleksa, posvečenega bitki, in s svojo 27 metrov dolgo sabljo dominira nad mestom.

Tu se je čas res ustavil. Medtem ko iz zvočnikov doni revolucionarna glasba in streljanje, množice obiskovalcev ob večni ogenj polagajo cvetje. V kompleksu sta poleg kostnice tudi groba maršala Vasilija Čujkova, ki je vodil sovjetsko vojsko, ter legendarnega ostrostrelca Vasilija Zajceva, ki so mu svetovno slavo zagotovili v ameriškem filmu Sovražnik pred vrati. Rusi kljub drugemu času svoje vojne junake slavijo z enako gorečnostjo kot takrat, ko je bilo to še zapovedano. In vse skupaj spremenijo še v turistično atrakcijo.