SiolNET. Trendi Potovanja
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Urnih nog naokrog med oleandri, ki divje cvetijo

3

termometer

Naravni rezervat Dana, eden jordanskih skritih zakladov, kar kliče po pešaškem raziskovanju slikovite pustinje, kjer se stezosledstvo opira na reko gigantskih, rožnato razbohotenih oleandrov.

"Jaz sem Janko, dobrodošli v Jordaniji" Ko avtobus ustavi ob cestnem rokavu, ki vodi do vasi Dana, kamor javni prevoz ne zapelje niti ob delovnikih, se nama obeta še dva kilometra škripanja kolen po strmo spuščajoči se asfaltni kači. Potem pa vprašanje za milijon dolarjev iz džipa, ki urno pripuha nasproti: "Kje bosta prenočevali?" Mala siva celica iz ozadja možganov se bežno spomni nekega v lonelyju omenjenega prenočišča: "V Dana Tower Hotelu." O, da, vrtoglavi "milijon" je najin, kajti voznik je lastnik tega, v resnici malce manj zvenečega hotela, kot obljublja ime, a vendarle – naloži naju v svojo mrcino in naju zategne v vas. A presenečenj še ni konec. "Jaz sem Janko, dobrodošli v Jordaniji," se s prikupnim arabskim naglasom zasliši na recepciji kamnite stavbe, ki je že nekajkrat gostila Slovence. Dana, kamnita vasica iz 15. stoletja, čemi na skalni ploščadi nad globoko dolino istoimenske reke. Žuborenje vaščanov usiha zaradi nezanesljivega kruha v vasi, a vendar vztrajajoči prebivalci z zanosom obnavljajo kamnito vaško sredico in širijo turistično ponudbo. V primerjavi z drugimi jordanskimi znamenitostmi se v Dani ustavi zanemarljivo število turistov, a nihče ne odide razočaran. Brez dvoma je to točka, kjer se splača preživeti dan ali dva na poti med Mrtvim morjem in Petro – in si privoščiti enodnevno raztegovanje nog, se klatiti po kamniti starodavnosti in prikimavati brezzobim domačinom, ki jim je angleščina španska vas, ali pa zgolj uživati v ljubem miru s knjigo v roki.

Naravni rezervat Dana – še neodkriti jordanski zaklad Ne le vasica in reka, tudi naravni rezervat nosi ime Dana. Eden jordanskih še neodkritih zakladov je največji rezervat v tej bližnjevzhodni državi, ki kar kliče po tem, da ga raziščeš peš – kako drugače je skoraj nemogoče, če želiš posrkati kar največ pristnosti. Urnih nog naokrog po široki dolini reke Dane torej. O vodotoku ne duha ne sluha, nanj opozarjajo le še skriti zametki vode, ki napajajo razkošno cvetoče grme oleandra. Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, / odpelji me v goro, kjer škrati živijo. Ob tej rožnati bohotnosti, ki te dvakrat prekaša po višini in nekajkrat po širini, se razcvetijo tudi Lainščkove besede. Velikanski oleandri, gosto posejani vzdolž doline, vdihnejo življenje peščeno-skalni pustinji in so hkrati najzanesljivejši naravni orientacijski pripomoček, da ne zaideš z idealne poti. A pot ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Osamljena drevesa so vse preredko posejana ob stezi, ki je v začetnem sestopu prav ubijalsko strma, pozneje pa vijuga po široki dolini in pobočjih nad njo. Hja, v Dani so hribolazenje prekucnili na glavo: najprej štiri ure sestopaš, saj je izhodišče ture hkrati najvišja točka, pri vračanju pa se veselo utapljaš v znoju med vzponom, ki mu kar ni videti konca, k čemur pripomore še razžarjena krogla na nebu. Višji sili se je bilo takrat treba zahvaliti za peščeni oblak – mistična zamegljenost je bila menda vremenski blagoslov naravnost s Sinaja –, ki je malce zastiral moč sonca, pa še veter nama je občasno privoščil svoj mimopih.

Stezosledsko proti posvetnemu cilju, Zaplotnikov ostaja Pastirji koz, poznavalci terena, so si dan zastavili bolj ležerno. Zasedli so največjo zaplato sence in kramljajoče preživeli najbolj vroč del dneva, medtem ko je dvema zagrizenima Slovenkama pot tekel po hrbtu in sta bili mišljenjsko bližje njihovim varovankam, izjemno spretnim pri ubiranju strmih pobočij. Bolj uravnan svet pa ustreza kamelam, ki so poskrbele za srečanje prve vrste – prva dvojica je mirno žulila listje na grmovju, drugi par pa je povsem suvereno zasedel stezo: samica na eni strani in mladiček na drugi, tako da sva mogli – tujki v njunem kraljestvu – prav ponižno počakati, da sta nama dolgonogi gospodični prepustili košček poti za smuk mimo. Občasno je mimo prikrevsal še kakšen sivček, obložen s človeškim tovorom ali lesom, eden nama je ob koncu 15-kilometrske odisejade, pri ekolodžu Feynan, celo zarigal dobrodošlico v stilu škripajočega vodnjaka. A najnižja točka na poti je bila šele polovica. Le zakaj bi terensko vozilo tri ure kurilo gorivo po cestah, speljanih okrog riti v žep, če lahko peš v štirih urah ubereva diretissimo do žepa? Kar izstrelilo naju je po dolini Dane navzgor, s soncem za družbo in obveznim postankom pri beduinih, ki raziskujočih oči – seveda je zanimanje vzajemno – postrežejo sladokusen ingverjev čaj, energijsko popotnico za nadaljevanje poti. Poti, ki s ščepcem stezosledskih sposobnosti, vključujoč sledenje z oleandri posejanemu toku suhe struge ter orientiranje s pomočjo človeških odtisov in živalskih stopinj, oslovskih in kozjih iztrebkov, pripelje do cilja. Tistega posvetnega, sestavljanke toplega tuša, večerne pojedine in sladkega sna, medtem ko Zaplotnikov cilj kot bakla osvetljuje nadaljnjo pot.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin