Titikaka - morje sredi Andov

Jutro sredi jezera Do Taquile, pravega otoka, nas čaka še tri ure drsenja po gladini. Tu so pred nekaj leti domačini stopili skupaj in se dogovorili, da bodo roko čez turizem na otoku držali kar sami. Ne dovolijo zgraditi hotelov in če hočete tu prespati, lahko prespite le pri domačinih doma. Prepričan sem, da ga ni hotela čez hiško iz blata in postelje iz trsja. Na tleh namesto parketa slama, v kotu pa … "kahla". Modra za fantke, roza za punčke. Umiješ se lahko v jezeru, kjer ima voda devet stopinj. Tudi najbolj čisti se tu spomnijo, da je pater Ašič rekel, da se itak preveč umivamo …

Valentin nas odpelje do svoje hiše. Do lani je bil starešina dela otoka, zdaj pa je ta čast doletela Elijasa, njegovega podjetnega sina. Prijetno okorno se nam predstavijo in ne sledim več, od kod vse prihajajo. Malo jim je nerodno, prav tako kot tudi nam. Pojemo kosilo in potem nimamo več kaj početi. Ni programa, ni znamenitosti, ni urnika. A ravno to je tu tisto najlepše. Lahko greš do obale, sedeš na kamen in gledaš v daljavo. Lahko se povzpneš na vrh otoka, kjer nimaš kaj početi. Lahko pa z malim Markom sestavljaš že milijonkrat sestavljeno leseno sestavljanko s slikami avtomobilov, motorjev in podobnimi prevoznimi sredstvi, ki jih tukaj na otoku ne bodo nikoli videli. Je Marko sploh že kdaj bil na "celini"? Je že kdaj, razen na svoji sestavljanki, videl vse te "mašine"?

To popoldne na otoku je nekaj takšnega, o čemer tistim, ki ne potujejo, nimaš kaj povedati. Gotovo pa so to najlepše urice na poti. In nekaj, česar tisti dve Japonki ne bosta nikoli doživeli.

Zvečer Juana, Elijasova žena, v preprosti kuhinji in dveh starih loncih pričara neverjetne dobrote. Mi pa kompliciramo z AMC-jem in ne vem čim še. Od nekod pričnejo prihajati možakarji z instrumenti. Nocoj bo veselo. Domačini bodo zabavali turiste, si mislim malo zajedljivo. Šele ko je veselica na višku, dojamem, da bolj kot za nas igrajo sami zase. Da uživajo, da je tudi za njih to, da so dobili obiske, velik dogodek. Otroci nas vlečejo na plesišče in tudi najbolj zagrizeni nasprotniki plesa moramo počasi popustiti. Marko je tako utrujen, da gleda že s "ta belimi", ne želi pa iti spat. Nocoj je pač "fešta" in bog ve, kdaj bo spet.

Čez nekaj dni v mestu na celini sedimo zvečer v eni od penj, lokalov za turiste, z domačo glasbo . Kakih sto, dvesto gringov sedi v treh vrstah ob dolgih mizah. Hrana leti po tekočem traku na mizo: juha, glavna jed, sladica. Ansambel igra Guantanamero, Boliviano, El Condor Paso. Plačane plesalke zvlečejo sem in tja kakšnega Američana na plesišče, ga osmešijo, ta pa se navdušen vrne za mizo. "Tako, pojedli ste, pesmi so odigrane, spat!"

Šele zdaj razumemo, kakšno darilo smo prejšnji večer dobili od domačinov tam sredi jezera.