Svanibor Pettan: Zanzibar mi je zelo razširil obzorja

Etnomuzikologija, vaše raziskovalno in poklicno področje, vas žene po svetu že od študentskih let. Za potrebe diplomskega dela ste prvič v takratni Jugoslaviji opravili etnomuzikološko raziskavo zunaj Evrope. Kakšen glasbeni obraz vam je leta 1982 pokazal Zanzibar?

Na začetku poti se najbolj spomnim zaskrbljenih obrazov staršev, ki nikoli do takrat niso zapustili Evrope, a so vseeno podprli mojo zelo nenavadno študijsko vizijo. Prva zvočna podoba Zanzibarja je bil izjemno glasen klic k molitvi iz zvočnika na bližnji mošeji, ki me je prebudil pred sončnim vzhodom, le nekaj ur po prihodu na otok. Pozneje sem to zanzibarsko adhano oziroma ezan, kot klic imenujejo na območjih nekdanje Jugoslavije, temeljito analiziral v diplomski nalogi. Zanzibar mi je zelo razširil obzorja: spoznal sem glasbeno terapijo (uganga), ki je bila neprimerljivo učinkovitejša kot tista, ki sem jo pri nas spoznaval v času študija, posebnosti tamkajšnjih odnosov med spoloma, ki so vse prej kot patriarhalni, tradicijske iniciacijske obrede za dekleta (unyago) in ne nazadnje čudoviti urbani žanr taraab, ki me je glede na egipčanske korenine pozneje navdihnil za nadaljevanje študija na severovzhodu afriške celine.

Raziskovalno ste se pozneje tako podali v Egipt, na Kosovo, v Avstralijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Norveško, Šrilanko, Tajsko, Turčijo in ZDA. Po kakšnem ključu izbirate destinacije svojih terenskih raziskav?

Motivi so različni. Egipt je bil logično nadaljevanje zanzibarske izkušnje, zato sem tam v letih 1986 in 1987 pripravljal magistrsko nalogo o egipčanski plesni glasbi. Kosovo mi je postalo ljubo že po vrnitvi z Zanzibarja in še danes sem "hvaležen" takratni JLA, ki mi je v letih 1983 in 1984 omogočila služenje vojaškega roka v Prizrenu, kjer sem, tudi po objavljenih knjigah, člankih, zgoščenki in filmu o tamkajšnjih romskih glasbenikih, še vedno, desetletja po razpadu Jugoslavije, prisoten kot raziskovalec. V ZDA sem opravil štiriletni doktorski študij in se vedno z veseljem vračam v tamkajšnje čudovite univerzitetne knjižnice in intelektualno stimulativna akademska okolja. Na Norveškem sem predaval, raziskoval glasbeno življenje beguncev iz Bosne in Hercegovine in skupaj s tamkajšnjim kolegom Kjellom Skyllstadom ustanovil bosansko-norveško zasedbo Azra. V Avstraliji me je zanimala glasbena podoba slovenskih in hrvaških priseljencev, raziskave v Bosni in Turčiji so mi omogočile bolj poglobljeno razumevanje podob "osmanskega Drugega" in Vzhoda nasploh v sodobnih diskurzih. Na Hrvaškem in v Šrilanki sem se veliko naučil o odnosih med glasbo in vojno. Na Tajskem sem skupaj s tamkajšnjo kolegico, sicer lastnico najdaljšega imena v svetu etnomuzikologije – Paphutsorn Wongratanapitak – organiziral delavnico tajske glasbe za naše študente. Naslednja se nam obeta marca 2013.

Katera država je trenutno na vrhu seznama še ne obiskanih držav, ki bodo predmet vašega raziskovanja?

To pa je težko vprašanje. Pred kratkim sem obiskal Kazahstan in še zmeraj poskušam povezati raznovrstne vtise iz tamkajšnje nove prestolnice Astane, ki je pred manj kot dvema desetletjema začela nastajati sredi centralnoazijske stepe. Tam bo mogoče potekala svetovna konferenca Mednarodnega združenja za tradicijsko glasbo (ICTM), sicer vodilne etnomuzikološke asociacije v svetu, ki je v teh letih doma prav pri nas, na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zahvaljujoč temu združenju sem si v preteklih desetletjih izredno razširil profesionalna obzorja in hkrati spoznal bogato večplastnost fenomena, ki mu rečemo glasba, v zelo različnih delih sveta.

Glasbena tradicija katere države vam je poleg slovenske najbližja?

Če na glasbo gledamo fenomenološko, je občutek "bližine" bodisi v geografskem bodisi v estetskem smislu nepomemben. Drugače povedano, kot raziskovalca me lahko zanima katerakoli glasba, ki jo poskušam razumeti v njenem sociokulturnem kontekstu. Kot poslušalca me glede na razpoloženje in okoliščine pritegnejo zelo različni zvoki: od podob narave v gozdu do priložnostnih glasb. V veselo razpoloženje me praviloma spravijo karibski ritmi ali ska, ko dežuje, mi ustrezata glasba Jamesa Taylorja ali pa japonska glasba za flavto šakuhači, energetsko me polni pakistanski žanr qawwali, neredko se zatekam tudi k zahodni umetni glasbi, ki je v našem medijskem prostoru žal vedno manj prisotna.

Ali na svojih poteh po svetu doživljate glasbo kot univerzalni jezik?

Etnomuzikologi običajno pravimo, da je glasba univerzalni, vsečloveški fenomen, ne pa univerzalni jezik, kajti različnost jezikov, tako kot tudi različnost glasb, zahteva predano učenje. Po drugi strani pa so dogodki, kot na primer lanskoletni koncert vietnamsko-francoskega virtuoza Tran Quang Haija in četverice glasbenikov iz naših logov (Janez Dovč, Boštjan Gombač, Goran Krmac, Carlos Yoder), ki sem ga za ustanovo Imago Sloveniae pripravil v sklopu Noči v stari Ljubljani – prvič so se srečali na odru in izvedli koncert improvizirane glasbe, ki ga ustrezno opiše le beseda vrhunsko.

Katero mesto bi proglasili za glasbeno meko? Zakaj?

Teh pa je več. V živem spominu sta mi glasba in ples iz nekega portoriškega kluba v New Yorku iz leta 1989, to je bil nepozaben estetski užitek. Letos pa sem na Tajskem, ob meji s Kambodžo, vsako jutro ob zajtrku občudoval indonezijsko glasbo za flavto suling in citre kacapi, ki se je čudovito ujemala z neusmiljenim dežjem sredi monsunskega obdobja. Spomnim se izvedb žanra forro na nočni tržnici v Riu, žanra isicathamiya v Durbanu, duhovne glasbe ob obali Gangesa v Varanasiju ali pa karaok na Kitajskem in v Vietnamu. Verjetno pa mi je najbolj pri srcu Prizren na Kosovu iz poznih osemdesetih, kjer sem primerjalno raziskoval glasbe tamkajšnjih Romov, Albancev, Srbov, Turkov in Gorancev.

Kot gostujoči in vabljeni profesor predavate po vsem svetu. Katere etnomuzikološke teme so najpogosteje na vašem predavateljskem "jedilniku"?

Zdi se, da večkrat anticipiram teme, ki šele pozneje pridejo v ospredje. Ena takih je bila Glasba, politika in vojna na območjih nekdanje Jugoslavije. Leta 1998 sem uredil zbornik na to temo, ki je še danes najbolj znana in brana knjiga o glasbi na Hrvaškem v mednarodnih etnomuzikoloških krogih. Leta 2000 sem v Ljubljani organiziral prvo konferenco študijske skupine Glasba in manjšine, leta 2008 pa prvo konferenco študijske skupine Aplikativna etnomuzikologija. V zadnjih nekaj letih najraje predavam o posameznih aspektih aplikativne etnomuzikologije, oziroma o tem, kako s pomočjo etnomuzikoloških znanj, razumevanj in veščin izboljšati kakovost medčloveških odnosov in prispevati k boljšemu svetu.

Kje bi si privoščili enomesečni oddih od službenih poti po svetu?

Ko sem utrujen, mi v misli prihaja hiška na vrhu hriba, ob kateri sproščeno opazujem lepote razgibane narave. Upam, da bom to domišljijsko hiško nekoč nekje resnično zagledal. Glede na videz bi rekel, da je nekje na Slovenskem.

Kako vas je mišljenjsko obrusilo redno pogledovanje onkraj meja Slovenije?

Slovenija je, kot vsi dobro vemo, čudovito lepa dežela. So pa omejitve, ki jih je Vlado Kreslin izredno čutno izrazil v pesmi To pri nas ni možno in ki človeka, ki razmišlja širše, preprosto silijo v, kot ste lepo povedali, "redno pogledovanje onkraj meja".

Se strinjate, da je povsod lepo, a doma najlepše?

Ob vrnitvah v Ljubljano je to vprašanje pogosto v mojih mislih. Po vrnitvi iz Hongkonga sem pogrešal žive barve in ljudi polne ulice, po nedavni vrnitvi iz Kaira pa sem si mislil, kako čist je tukajšnji zrak, kako lepi so gozdovi sredi mesta in kako redek je promet. Potovanja po svetu nam omogočajo pridobivanje zdravega primerjalnega vpogleda in spoštovanje drugačnosti ter so navdih za sočutje do sočloveka in sveta kot našega skupnega doma.