Salalah, arabska monsunska oaza

Prebivalci mesta ob obali Indijskega oceana oddajo svoje hiše Arabcem iz vseh zalivskih držav, ki množično drvijo v najbolj hladen kraj na polotoku. Zakaj? Ker ga vsako poletje z repom oplazi monsun, pride khareef, jesen, kot pravijo. Isti monsun, ki v Indiji povzroča poplave, Salalah spremeni v arabsko oazo. Po nekaj dneh dežja, ki je resnici na ljubo bolj rosenje kot dež, vsa okolica, hribi in doline ozelenijo, in to je edini naravno zeleni kotiček na celotnem Arabskem polotoku, pogled na Salalah v tem času pa je bolj podoben pogledu na kakšnem tropskem otoku. Zaradi dežja in zelenja so temperature vsaj za deset stopinj nižje kot v puščavskih delih, kar pomeni, da ni več 45 stopinj, temveč samo še znosnih 35. Dovolj, da Salalah postane arabski zemeljski raj.

Štirje meseci tropske klime se poznajo tudi v rastju. Okolica mesta, ki ga obdajajo neverjetno dolge peščene plaže, je ena sama plantaža kokosa, banan, papaj, manga. Kaj je lepšega, kot na ulici kupiti ohlajen kokos in ob morju posrkati hladno mleko? Ali si narezati svežo velikansko papajo kje ob reki sredi zelenih dolin? Prebivalci se dejansko preselijo v hribe in tam šotorijo vse poletje.

Salalah pa slovi še po eni znamenitosti. Kadar ni dežja, ko se ponovno spremeni v dolgočasno puščavsko mesto, v hribovju v njegovi okolici raste drevo, katerega smola je Omancem stoletja pomenila natančno to, kar je zdaj nafta – tržno blago, ki zagotavljajo blagostanje. Drevesa bosvelije imajo tako rekoč sveti status in še vedno jih je prepovedano lomiti ali sekati, smolo pa lahko obirajo le beduini. Smola se uporablja kot kadilo in ima vsem znan vonj, vonj po cerkvah. V Omanu pa je pač vonj po Omanu, saj močan, sladkast vonj lahko zaznate povsod.

Resnici na ljubo pa zadnja leta monsun ni več tako močan, kot je bil nekoč. Prebivalci so prepričani, da zato, ker so bili nespoštljivi do boga in jih zdaj kaznuje. To pove vse o arabskem odnosu do vode. Pa čeprav gre le za rahel dežek in meglice.