Romana Dobnikar Šeruga: Virtualno ne odtehta resničnosti

Je urednikovanje Dela malce zatrlo vašo popotniško strast ali jo samo začasno postavilo na stranski tir?

Marca se bova s prijateljico dva tedna potepali po Nepalu in Butanu. Njej dolžino potepa narekujejo majhni otroci, meni služba. A odklop bo kratek, vendar popoln.

Kako se vas kot osebe z nogami na trdnih tleh dotaknejo tuje kulture?

Ravno zaradi njih stojim trdno na tleh. Raven ambicij, zahtev in hrepenenja, ki jih gojimo v naši zahodni kulturi, je izjema v svetu, kjer je posameznikom – še zlasti ženskam – možnost izbire pri najosnovnejših življenjskih odločitvah (šolanje, kariera, zakonski partner, število otrok, kraj bivanja, veroizpoved ipd.) izjemno omejena. Zaradi tega se vse pogosteje sprašujem, ali popotništvo ni samo igračkanje bogatih Zahodnjakov na eksotičnih dvoriščih tretjega sveta.

Kaj vas je naučilo 30-letno življenjsko in popotniško sopotništvo z Zvonetom?

Če jaz ostanem jaz in on on in če to spoštujeva, je najina vez nezlomljiva.

Kakšen je po 24 letih spomin na poročno potovanje – enoletno odkrivanje Afrike na motorju?

Kot da bi bilo včeraj: zaprem oči in pred seboj zagledam naju, kako si kuhava čaj v mrzlem namibijskem jutru in kako kuhava makarone v soparnem zairskem večeru.

Kdaj ste se na štiriletni poti okrog sveta pred skoraj tremi desetletji počutili resnično ogrožene in kje tako sprejete, da bi lahko kar ostali?

Ko so naju zasačili na obisku v taborišču gvatemalskih beguncev v Mehiki. Končalo se je dobro: samo izgnali so naju iz države. To je bilo na mojem prvem potovanju pred skoraj 30 leti, a očitno mi ni vzelo poguma. Ostala bi lahko marsikje (Luang Prabang v Laosu, otok Dangalaj na Fidžiju, Sydney), a najraje se vračam domov.

Katere popotniške vrline in značajske lastnosti odpirajo vrata domov po vsem svetu?

Po eni strani odprtost do ljudi in njihove drugačnosti, po drugi zmožnost, da se tako zelo spojiš z vsakdanom, da tvoje tujosti skorajda ne opazijo več.

S kakšnimi čari po vaših izkušnjah postreže družinsko potovanje z nahrbtnikom na ramah?

Pokaže se, da so otroci v vseh kulturah največje bogastvo in družina največja vrednota. Kakor si z otroki v tujih krajih velika posebnost, si hkrati ljudem bliže, bolj domač, ker se lažje identificirajo s teboj.

Kakšno darilo je za otroka potovanje?

Za razvajenega otroka nikakršno. Za običajnega smrkavca super dogodivščina, kot nekakšna superšola v naravi, za povrh pa še priložnost za intenzivno druženje s starši.

Kakšen je bil vaš družinski recept za krajšanje dolgih letalskih poletov in utrujajočih voženj z javnimi prevoznimi sredstvi?

Vaje v potrpežljivosti, za odrasle in otroke. Fint za zabavanje otrok poznam za celo knjigo, a z risanjem, branjem, slaščicami in štetjem rdečih avtov se ne moreš zabavati v nedogled, pa če si odrasel ali otrok. Naj se otroci včasih tudi dolgočasijo, morda se bodo naučili zamotiti z razmišljanjem. Ko vidim mlade popotnike, ko sedijo pred svojim laptopom, namesto da bi klepetali s kakšnim domačinom, ali se z ipodom na ušesih izolirajo pred vsakim zunanjim zvokom, bi jih kar za ušesa. Hm, dobro, vem, staram se, ampak virtualno ne odtehta resničnosti, o tem sem prepričana.

Vaša neizživeta popotniška fantazija?

Butan, Bora Bora, Velikonočni otoki, brazilska Amazonija, Madeira itd. Prej bo mene zmanjkalo kot sveta.