Pavšalni užitki, 2.del

Morski sosedje To je kontekst, kjer lahko uporabimo Mobitelov slogan: Najmočnejše vezi so tiste, ki jih ne vidimo. Govorim seveda o vezeh z naključnimi posamezniki in njihovimi družinami, ki so svoje prikolice, šotore in druge bivalne pripomočke postavili v neposredni bližini naših. Podobno kot v stanovanjskih blokih, hotelih in večini drugih prebivališč tudi tu ne moremo izbirati sosedov. Glede na lastne dogodivščine v kampu, ki često vključujejo sosede, si tega niti ne želim, saj tudi v tisoč ponovitvah ne bi uspel izbrati tako slikovitih, prisrčnih in na vse načine posebnih sosedov. Našo prikolico neposredno obkroža pet drugih, kar pomeni pet neposrednih priložnosti za kulturno izmenjavo. Kamp seveda prinaša to posebnost, da zelo malo ostane skrito – dikcija "za štirimi zidovi" nekako odpade, saj so baldahini zelo majavi in delno prozorni. Po nekaj sezonah pavšalizma bi rekel, da vsebina sosedskih odnosov sodi v nekaj ključnih kategorij (tu za lažje razumevanje dodajam konkretne primere).

Osebni nasveti

Nek naključni konec tedna se nama je z ženo in otrokom na morju pridružila še mati moje boljše polovice, znana pod titulo tašča. Vse lepo in prav – malce prostega časa za naju, malce morja zanjo, otrok zadovoljen in srečen. Seveda to s strani prvega soseda, recimo mu J, ni ostalo neopaženo. Brez sramu in brez oklevanja je pristopil k meni in v navzočnosti tašče mirno dejal: "A imaš tastaro tukaj za vikend? Madona, to je pa drama za tako mladega človeka, kot si ti. Še skakati ne boš mogel, ko imaš tako majhno prikolico." Tašča odtlej nekako ne goji silnega navdušenja nad dotičnim sosedom.

Isti sosed je nekaj tednov pozneje spet postopal okoli naše prikolice in opazil, da imam pri nekem opravilu s čolnom težave. Odločil se je, da bo potešil svojo radovednost. Iz pomožnega kolesja čolna nikakor nisem uspel odstraniti vijaka, o čemer sem tudi glasno potožil radovednemu sosedu: "Mater, nikakor ne gre ven." Sosed ni niti čakal niti skoparil in očitno mehansko težavo obrnil v opazko bolj osebne narave. Spustil je levo oko, pomenljivo pogledal izpod čela in dejal: "Ven gre sam, noter je problem."

Strokovni nasveti in "malo delo"

Ni dneva v kampu, ki s seboj ne prinese različno zahtevnih delovnih izzivov. Bodisi so to mala popravila, premikanje ali sidranje plovila, napenjanje senčnikov bodisi nešteta druga opravila. Seveda nobeno ne mine brez budnega nadzora vsaj enega od sosedov, ki vedno rad pomaga. Če ne neposredno, pa s sočnimi komentarji in nasveti, ki oplemenitijo tisto mizerno opravilo, ki smo si ga zadali. Spominjam se, da sem želel odstraniti manjše drevo, ki je bilo v napoto sredi parcele. Od soseda sem si izposodil sekiro in kar dobro začel z rekreacijo desne rame. Kot mestni otrok s sečnjo nimam pretiranih izkušenj, kar je bržkone spodbudilo lastnika sekire, da ponudi svojo večkrat bolj izkušeno desnico: "Poglej, kako sekaš, mali, mi je kar nerodno, ko te gledam. Daj meni sekiro, ti pokažem." In mi je. V treh zamahih je od drevesa ostala le skromna sled na tleh. Vse skupaj je trajalo 10 sekund, kar pa soseda ni odvrnilo od zahtevka za kompenzacijo: "No, tole ne bo zastonj. Imaš kaj pijače?" Na voljo sem imel le vodo (ta ga ni zanimala) in litrsko plastenko domače viljamovke, ki sem jo dan prej prejel v dar. V približno enakem času, kot je trajala poseka, je izginila polovica viljamovke. Ura je bila enajst dopoldne.

Družabna srečanja

Opis sosedskih odnosov v kampu pa ne bi bil popoln, če ne bi vsaj omenili neštetih spontanih in manj spontanih zabav, ki se na dnevni osnovi odvijajo v tej "robinzonski" skupnosti. Naš kamp – in predvidevam, da tudi obilica drugih – je vsaj meni do zdaj postregel z dvema nepozabnima. Kot prvo naj omenim skupinico petih do sedmih sonarodnjakov, ki jutro začnejo s posedanjem in popivanjem pred trgovino v središču kampa. Njihov štart sovpada z odprtjem trgovine. Tega pa ne moremo trditi za njihov cilj, saj tam ostanejo še dolgo po tem, ko se trgovina že davno zapre. Količine alkohola, ki jih prenesejo, so vredne enciklopedijskega vnosa. Del iste družbe pa je zaslužen za eno nepozabnejših zabav – bojda je bila 50-letnica – v našem kampu. Začelo se je ob enajstih dopoldne, z živalsko preglasnim predvajanjem melodij, ki jih prepeva Werner. Veselje se je le stopnjevalo. Ko se je v kamp prikradel mrak, sta prikolica in predprostor zasijala v utripajočih barvah novoletne jelke. Izdatna alkoholna podpora je bila več kot očitna. Temu je sledil šok – okoli polnoči je glasba ugasnila, zaslišal se je prepir in jasen vzklik: "Pusti mojo ženo pri miru." Klasika. Sledilo je nekaj razbitih črepinj, jezen odhod enega od gostov (bržkone tistega, ki mu zapoved o sosedovi ženi ni ostala v spominu) ter – seveda – še glasnejše predvajanje glasbe, tokrat turbo folk uspešnic z vsebinsko ustreznimi refreni oziroma naslovi, kot so Žena me je ostavila, Varalica in drugi.