Na obisku pri šepetalki slonom (foto)

Sloni, največji sesalci na kopnem, so od vsega začetka tajskega kraljestva veljali za živali, ki jih je treba spoštovati, ceniti in z njimi ravnati spoštljivo. A merila drugih kultur o tem, kaj je prav in kaj ne, niso vedno enaka kot naša. Vsepovsod po svetu, ne le na Tajskem, najdemo podjetne posameznike, ki turistom ponujajo jahanje na hrbtu teh lepih in nežnih velikanov, fotografiranje z njimi za šopek banan in še kaj. A le redki turisti ob pogledu na vso to ponudbo izustijo svoj odločni ne. In prav na takšne so ponosni v Elephant Nature Parku (ENP), ki ga je sredi devetdesetih let ustanovila gospa Lek. Legendarna, meter in pol visoka odločna ženska, ki je že v mladosti začutila povezanost s temi živalmi, ki zaradi človeške roke, denarja in nesmiselnega ravnanja danes vse preveč trpijo.

ENP je naravni rezervat, zatočišče za slone, ki niso imeli lepega življenja, ki jim sreča ni bila naklonjena in so namesto življenja na prostem pristali v rokah človeka, ki je z njimi ravnal vse prej kot spoštljivo. In na žalost je tako še danes. Če samo ošvrknete s pogledom vse tiste ponudnike jahanja slonov, boste kaj kmalu videli, da imajo vodniki v rokah palice z železnimi kavlji in bodicami, ki slonu "pomagajo" v pravo smer.

A fotografija na Facebooku s trekinga s sloni je za številne turiste vredna več kot slonova bolečina, ki jo je prestajal v času, ko se je učil vseh ukazov za pravilno hojo, vsak všeček pod sliko pa več kot bolečina, ki jo občuti slon, ko ga za uhljem "počohajo" s tistim železnim kavljem. In številne fotografije hranjenja slonov na ulici, ki umirajo prezgodaj zaradi napačne prehrane, so vredne več kot njihovo zdravje. Ali kot pravi gospa Lek: "Če turisti ne bi več plačevali za to, tudi te ponudbe ne bi bilo več." In prav ima: povpraševanje vedno bo, dokler se ne bomo zavedli, da to, da sedimo na slonovem hrbtu, njemu ni prav nič zabavno. Veliki lepotci nas gledajo s svojimi očmi, mi pa pozabljamo, kako ob tem, ko mi uživamo na njihovih hrbtih, oni trpijo.

Dan v ENP se je začel zanimivo. Vodniki so nam razkazali park, dobili smo svoje zadolžitve in že smo spremljali jutranje čiščenje in hranjenje slonov. Od pet- do šesttonske živali morajo jesti in morajo imeti dovolj hrane, da lahko preživijo dan. V zavetišču je tudi dovolj vode, dreves in trave, da lahko sloni uživajo svoje mirno, prosto življenje brez mučenja, verig in palic. In čeprav jih imajo radi, sloni ne jedo samo banan. Na jedilniku se znajdejo tudi melone, lubenice in drugo sadje, v zavetišču poskrbijo, da imajo prehrano uravnoteženo in da dobijo ravno prav hrane.

"No, morda so malce debeli. Pravzaprav so tako debeli, da ponavadi skoraj do konca ne vemo, ali je kakšna samica noseča ali se je zredila," se zasmeji gospa Lek, ki skupaj s preostalimi prostovoljci, ki opravljajo svoje delo v ENP, skrbi za prav vse: od tega, da so sanitarije čiste, do strogo vegetarijanske prehrane, obrezuje drevje, čisti za sloni in še kaj. Dela v ENP nikoli ne zmanjka in tudi zato so veseli, ko se jim javijo prostovoljci, ki si želijo pri njih delati in jim pomagati vsaj teden dni. V tem času lahko postorijo veliko in pomagajo parku in fundaciji k izboljšanju življenjskih pogojev za slone.

Po odličnem vegetarijanskem kosilu je čas za kopanje slonov. To je veliko veselje, tako za od blata in peska umazane gostitelje kot za obiskovalce, ki so prišli ENP pogledat le za en dan. Takih je največ, kakšnih 100 dnevno, in takšni o parku širijo najlepše novice, širijo glas o Lekovi in njeni čredi skoraj štiridesetih slonov, ki na nek način predstavljajo tudi upor proti vsemu, kar se v življenju slonov ne odvija ravno po načrtih matere narave. Kopanje v reki in polivanje z vodo sta užitek.

Sloni se ločijo od svojih zajedavcev, ki jih imajo v koži, nekoliko se tudi ohladijo, obiskovalci parka pa z njimi skozi kopanje vzpostavijo še tesnejši stik. Paziti je treba le, da slona z vedrom vode ne zalijemo naravnost v oči, saj mu to lahko povzroči vnetje in potem bi spet končal v zdravstvenem domu za slone. Ja, tudi tega imajo v zavetišču in seveda je tudi bolnikom primerno velik. Med kopanjem slonov opazujemo mamico z mladičkom, ki uživa kakšnih petdeset metrov proč od nas, in ugotovimo, da se sloni tudi zelo dobro potapljajo. No, mladiček je očitno mislil, da je pravi mali Jacques Cousteau, tolikokrat se je namreč potopil, kot da bo na rečnem dnu odkril nekaj novega. Igral se je toliko časa, dokler se mamica ni naveličala in ga popeljala nazaj k čredi, ki se je mirno pasla na obronkih zavetišča.

V zavetišču ENP se vsi zavedajo, kako pomembno je biti povezan z živalmi. Njihova najstarejša slonica je bila rojena leta 1938, med sloni pa živi tudi več kot 250 rešenih psov, ki so jih rešili med poplavami v Bangkoku leta 2012. In odlično se ujamejo. Kužki, ki se prosto sprehajajo po terasi osrednje stavbe, sicer niso vedno najbolj prijazni, a zavedati se moramo, da je to ponovno, tudi v primeru psov, odraz njihove nezaupljivosti do ljudi, ki so jim v preteklosti prizadejali veliko hudega. Vse bolj ko se dan bliža h koncu, nam je vsem jasno, da smo doživeli nekaj edinstvenega, nekaj novega, nekaj lepega in da sem in tja kakšna solza, ki jo je mogoče opaziti v očeh obiskovalcev ob zgodbah slonov, ni nič nenavadnega.

Gospa Lek med drugim trdi, da tudi sloni jokajo, a na srečo so ti dobrodušni velikani našli svojo šepetalko, ki jim dan za dnem kaže, da so na svetu tudi dobri ljudje, s katerimi lahko živijo v sožitju. In upamo, da bo takšnih slonov tudi zaradi tega članka vse več, ne le na Tajskem, tudi drugod po svetu, kjer industrija izkoriščanja živali prinaša velikanske zaslužke in grozne bolečine. Življenje slonov, tako pravi gospa Lek, bi moralo biti vedno brez palic, verig in bolečin. In morda je prav vse to, kar nam je povedala, razlog za to, da smo se med povratkom v hotel vsi v avtomobilu bolj kot ne zaprli vase in razmišljali o tem, kaj lahko naredimo, da bo stik s temi prelepimi sesalci v prihodnje bolj pristen. Morda pa smo nekaj naredili tudi s tem člankom. In če boste potovali na Tajsko, ne izpustite priložnosti, da obiščete ENP. Ne bo vam žal. Nikoli.