Mesto mode, nogometa in še marsičesa – Milano

Tisti, ki ste že kdaj obiskali Milano v osrčju Lombardije, se najbrž strinjate s tem, da je mesto bilo in ostalo nekaj posebnega. Tudi zaradi avtomobilske kače, ki leno vijuga po mestnih ulicah in upočasnjuje ritem vsakodnevnega življenja. Nikomur se prav nikamor zares pretirano ne mudi, to je opaziti na vsakem koraku. Vedno znova sem ob obisku Milana prijetno presenečen, kako v tem skoraj štiriinpolmilijonskem mravljišču (zanimivo, da se je v Milanu leta 1910 rodila tudi Alfa oziroma A.L.F.A. – AnonimaLombardaFabbricaAutomobili) promet skorajda nemoteno poteka brez pretirane nervoze, nenehnega hupanja in slabe volje voznikov, čeprav se mesto kar duši v pločevini.

Središče prestiža, ki ga poosebljajo modne blagovne znamke … Milanu je morda res malce zbledela podoba modnosti oziroma prestižnosti v modnem svetu, če jo primerjamo s Parizom in New Yorkom, ampak dejstvo ostaja: Milano je še vedno tisti kraj, katerega modne brvi in modne smernice nekaj veljajo v svetu mode in modne dovršenosti. Prestižnost različnih trgovinic na ulicah Montenapoleone in Galleria Vittorio Emanuele II ali še na kateri drugi zato ohranja sloves najstarejših, najbolj cenjenih in najprestižnejših blagovnih znamk. Gucci, Salvatore Ferragamo, Prada, Versace ali katera druga so tiste, ki pritegnejo poglede mimoidočih turistov. Vse drugo ostaja v glavnem le pri želji in hotenju nas navadnih smrtnikov: "Ko bom starejši, bom zagotovo vstopil v ta prestižni nakupovalni raj in preprosto nekaj kupil," sem si dopovedoval tudi tokrat, najbrž do naslednjega obiska modne prestolnice. Bo že prišel tudi moj čas.

Katedrala Il Duomo, gotska umetnina, ki vsakomur vzame dah Seveda pa Milano s svojo bogato trgovsko ponudbo najprestižnejših blagovnih znamk ni le paša za oči in denarnice petičnih turistov z vseh koncev in krajev sveta, ki obiskujejo mesto mode, ampak tudi zgodovinsko mesto, ki naključnemu obiskovalcu – in teh je iz leta v leto več – ponudi tudi obilo priložnosti za spoznavanje kulturnih in zgodovinskih znamenitosti tega lombardijskega, italijanskega in seveda vseevropskega bisera. Zagotovo je ena od največjih zgodovinskih umetnin gotska arhitekturna znamenitost, katedrala Il Duomo di Milano, ki so jo takratni mojstri gradili od 14. do 19. stoletja, pomembno vlogo je imela pri soustvarjanju katoliške tradicije, za nameček pa je pomembno prispevala tudi k izjemni glasbeni dediščini Cerkve.

Operno bogastvo milanske La Scale Pri glasbi v Milanu nikakor ne moreš zaobiti La Scale (Teatro alla Scala), ki spada med najbolj znane in prepoznavne svetovne operne hiše. To priznavajo vsi in Milančani so tudi za to nanjo še bolj ponosni. Vrata je odprla daljnega leta 1778, potem ko je po uničujočem požaru starega gledališča leta 1776 na območju nekdanje cerkve Santa Maria della Scala po načrtih takratnega mojstra Giuseppeja Piermarinija zrasla zdajšnja opera, v kateri so bile številne operne premiere in ponovitve legendarnih skladateljev. Od Salierija, s čigar opero L'Europariconosciuta je odprla vrata, pa vse do poznejših legendarnih italijanskih skladateljskih imen Rossinija, Donizettija, Verdija, Puccinija in še mnogih tudi neitalijanskih, če omenimo le Mozarta, ki so pustili neizbrisen pečat v La Scali in sploh v operni umetnosti.

Brez najbolj postranske stvari (nogometa) preprosto ne gre! Pa operna umetnost z La Scalo ni edina rdeča nit v osrčju Lombardije in vse Italije. Srce večine Milančanov, pa najbrž ne samo njih, bije tudi za nogomet. Kaj čudnega? Nikakor ne! Jasno je, da so mestni nogometni dvoboji med Interjem in Milanom že leta paša za oči in izgubljanje živcev zlasti navijačev obeh moštev. Ampak AC Milan je letos preprosto boljši od mestnega tekmeca in za koga drugega kot za "rossonere" oziroma za Milan, katerega začetki segajo v leto v 1899, letos bijejo srca nogometnih kibicev v Lombardiji, pa ne samo tam. Eden od najuspešnejših klubov v zgodovini nogometa – da ne bo pomete, ne le italijanskega – se tudi letos poskuša vrniti na pota stare nogometne slave. Mu bo uspelo?

Milan – Barcelona? Ali bodo v pokalu prvakov zares zaloputniti vrata katalonski Barci, ki jo mnogi štejejo za najboljšo nogometno ekipo vseh časov, je nemogoče napovedati. Zagotovo pa drži, da si veliki Silvio, ki je moral lani prepustiti premiersko mesto"zavožene" in prezadolžene Italije, gotovo želi vsaj skalp Lea in njegovih, če že ne more dirigirati svoji vladi. Na milanskem San Siru je bilo preteklo sredo skromnih 0:0 ob veliki premoči virtuozov iz Katalonije. To priznavajo vsi. Ampak to je bil šele prvi polčas, so v sredo zagotavljali malce razočarani navijači Milana, Barcelonini pa so tudi z najbolj nepredvidljivim rezultatom v Milanu zadovoljni. In na domačem Camp Nouu pričakujejo zmago. Kaj zmago, nogometni cunami velemojstrov pod taktirko elegantnega velemojstra Messija. Ampak to je že nova zgodba. Če pa Milan v Barceloni zmaga, potem se bodo na San Sir oziroma na milanski stadion Giuseppeja Meazze spet valile množice nogometnih zanesenjakov. Pa naj kdo reče, da v Milanu vsakdo ne najde nekaj, kar mu požene kri po telesu …