Maximon, svetnik za barabe

Po prvem srečanju z Maximonom (beri Mašimonom) nisem mogel zaspati še dolgo v noč. Nosnice so bile še vedno prepojene s sladkobnim vonjem po kadilu, v ušesih mi je odmevala ponavljajoča se molitev šamana, ki je vsake toliko postala glasna, ukazovalna, prav nič podobna priprošnji. Pred očmi so mi plesale podobe mrkih, okajenih moških in žensk z globokimi dekolteji, ki so nejevoljno pogledovali proti vsiljivemu tujcu s steklenico ruma v roki in bili hkrati zadovoljni, ker vsaj ni prišel praznih rok. V kotu sobe je v stekleni krsti počival okrvavljeni kip odrešenika, okoli njega pa krščanski svetniki, ki so že zdavnaj izgubili svoje svetniške lastnosti, z bankovci, zataknjenimi za trakove oblek.

Glas šamana pa ni in ni hotel iz glave. V samoti temne vlažne sobe brez ključavnice nekje na obali jezera Atitlan sredi Gvatemale me podobe razuzdanih častilcev Maximona niso hotele nehati preganjati.

Ime Maximon je izpeljanka iz sveti Simon. V sebi istočasno uteleša Judo Iškarjota in Pedra de Alvarada, konkvistadorja, ki je med letoma 1523 in 1527 "osvobodil" Gvatemalo in zaradi česar so potomci Majev pretrpeli marsikaj hudega. Včasih so Maximonu domačini veliko zaupali in ko so možje odhajali zdoma, so mu pustili, da je čuval njihove žene. Maximon pa je izkoristil zaupanje ter spal z njimi, zato so mu prevarani možje posekali noge in roke in tak je Maximon še te dni.

Danes je v Gvatemali morda pol ducata Maximonov, lesenih kipov, bolje rečeno torzov. Kip čuva posebna bratovščina, ki zanj skrbi (in od tega seveda tudi služi) eno leto, potem pa ga prepusti drugi takšni združbi. V tem letu za Maximona pripravijo posebno sobo, jo okrasijo z baloni in barvastimi papirji, s kipi in podobami svetnikov. Tako okrašena soba postane svetišče, v katerem se h kipu in šamanu zatekajo vsi, pomoči potrebni, v glavnem pa tisti, ki so tako ali drugače prišli navzkriž z zakonom. Teh pa v krajih, kjer je revščina vsakdan in kjer se je državljanska vojna končala šele pred nekaj leti, ne manjka.

Grešniki šamanu zaupajo svoje težave, ta pa jih s svojo močjo in zmožnostjo posredovanja med tem in onim svetom prenese Maximonu. Seveda pomaga, če v posodo k svetnikovim nogam, oziroma tistemu, kar je ostalo od njih, vržeš še kakšen kovanec, še bolje bankovec. Ima pa tudi Maximon sam svoje potrebe – rad kaj spije in kaj pokadi, za kar poskrbijo šamanovi pomočniki, ki kipu v lesena usta pridno vlivajo pijačo, ali pa vanje zatikajo prižgane cigarete. Maximon ima najraje "posh" – ceneni surovi rum, kadi pa vse po vrsti, čeprav nekateri trdijo, da ima raje Light. Kar ne spije sam, pa mu pridno pomagajo spiti obiskovalci svetišča.