Majevski obredi v mehiškem Chiapasu

Samo ljudstvo pa se je obdržalo in danes v Mehiki, Gvatemali in Hondurasu še vedno živi skoraj sedem milijonov potomcev te neverjetne civilizacije. Ne vem zakaj, a že sam pogled na starca mi vzbuja strahospoštovanje. Kaj pa če res vidi v dušo? Moti me, da vidi v moj svet in kar nekako običajno mi je postalo, da gledam jaz v njegovega. V cerkvi Svetega Janeza Krstnika, ki je prej vse drugo kot cerkev, kleči na tleh, nasproti pa mu skrušeno sedi Indijanka srednjih let, ki pestuje že na pogled očitno bolnega otroka. Starec, šaman, mrmra v svojo brado dolgo ponavljajočo se molitev, potem pa iz košare za svojim hrbtom vzame živo kokoš, jo z levico prime za noge, z desnico za vrat in s počasnimi, umirjenimi gibi začne z njo krožiti nad otrokovim telescem. Melodija molitve se spreminja glede na del telesa nad katerim kroži. Nad otrokovim prsnim košem postajajo gibi vse hitrejši, mrmranje vse bolj krčevito in preden vse skupaj doseže nekakšno katarzo, šaman močno stisne kokošji vrat in noge, ter jih s sunkom potegne vsaksebi. V poslednjih krčih svojega življenja kokoš pobrca, nato pa, verjetno z otrokovo boleznijo vred, odide na oni svet.

V cerkvi v vasi San Juan Chamula krščanskih obredov ne opravljajo več in le mrtev Jezus v stekleni krsti levo od oltarja ter obilica svetnikov ob straneh cerkve pričajo o skupni zgodovini krščanske in majevske vere. A tudi to dvoje je v majevskih verovanjih, tesno povezanih z elementi narave, pridobilo drug pomen; v izposojenih kipih krščanskih svetnikov Maji vidijo svoja božanstva, za križanega Kristusu pa pravijo, da je ustvaril toliko slabih ljudi, ki so počeli takšna grozodejstva, da ga je bilo potrebno preprosto pribiti na križ, da ni s tem nadaljeval. So v tem simbolnem dejanju Maji videli Špance, ki so obubožanemu prebivalstvu Chiapasa prizadeli toliko hudega?

Prepovedano fotografiranje. To piše na steni in to ti pove v volneno obleko, podobno živalski koži, oblečeni vaški starešina, s kakšen meter dolgo palico pod pazduho, ki je dovolj močan argument, da prepriča še tako trmaste fotografe. Ukrep, ki te prisili, da vklopiš svoja čutila. Ko vstopiš v cerkev, je najprej tu tisti sladko smolnat vonj, ki ga oddaja tepih borovih iglic, razprostrtih po tleh cerkve. Pa toplota tisočerih, kot svinčnik tankih sveč, s katerimi se Maji obračajo k svojim bogovom. In med vsem tem čarobno plavajo besede šamanov, mrmranje, ponavljanje istih, nam nerazumljivih stavkov, za katere čutiš, da so namenjeni nekomu, ki bdi nad njimi, nad nami.

Sveče so pomembne. Več kot jih prižgeš, več je možnosti, da te bogovi uslišijo. Za vsako stvar morajo biti prave barve. Zdi se mi, da rumene za zdravje, zelene za denar, bele proti zavisti, rdeče proti alkoholizmu … in zadnjih je ponavadi najmanj, čeprav zlo, ki smo ga v te kraje zanesli belci, kar močno najeda starodavno majevsko družbo. Nekaj kapljic voska in v tri, štiri vrste postavljene sveče zagorijo z na stotinami plamenčkov. A tudi preveč jih ne sme biti. Ker kdor si lahko privošči preveč sveč, ima gotovo pri bogovih neke posebne privilegije in to ni prav!

Potem nad plameni molijo ter občasno po tleh polijejo nekaj kapljic najcenejše, iz sladkornega trsja narejene žganjice. Včasih alkohol zamenja Coca Cola, še večkrat Pepsi Cola. In tukaj se logične razlage končajo.

San Juan Chamula je center majevskega sinkretizma, kot se pravilno reče mešanju krščanske in majevske religije. Faro sestavlja nekaj več kot deset vasi, raztresenih po pobočjih razvejane kotline, kamor zakoni mehiške države komaj sežejo. Oblast vaške starešine izvolijo po zapletenem neverjetno demokratičnem postopku in ti skrbijo, da stvari tečejo tako, kot je treba.

Spodaj v kotlini se bohoti z ozkimi ulicami na enakomerne kvadratke narezano barvito mehiško mestece San Cristobal De Las Casas. Nekoč poseljeno z indijanskim prebivalstvom, danes pa si ga lastijo bogati Mehičani, tujci in mednarodne bohemske duše, ki so sem prišle iskat svojo priložnost. Indijance tu srečate le še podnevi. Zjutraj se v prenatlačenih kombijih, kolektivosih, pripeljejo s hribov, čez dan na trgu in na ulicah neredkim turistom ponujajo pletene pasove, ogrlice iz fižola in lutke Subcomandanta Marcosa z Ramono na konju, zvečer pa se spet vrnejo v svoje vasi, ali kot je to nekdo poimenoval, v Cinturon De Miseria oziroma v »pas revščine«, kjer živijo svoje življenje in se klanjajo svojim bogovom.