O knjigi:
Avtor Miran Juvančič in njegova žena sta se z motorjem podala na pot v osrčje Avstralije in tam našla lepote in krutost avstralske divjine. Nekaj let prej sta storila podobno v Južni Ameriki, takrat sta prekrižarila Čile in Argentino. Potopis obsega njune izkušnje in poglede na potovanje, ljudi, ki jih tam srečata, stvari, ki se jima dogajajo, presenečenja, ki jih nikoli ni malo in predvsem na Slovence, ki jih najdeta najbolj zakotnem koščku divjine. Knjigo dopolnjuje veliko fotografij s potovanj.
Odlomek iz besedila:
»Asfaltno smolo na kolesih je prekrila plast rdečega prahu. Cesta že zdavnaj ni več opravičevala svojega imena. Nepreglednega prostranstva dežele širnega neba je bilo že zdavnaj konec, jaz pa sem se spraševal, za kakšne grehe delam pokoro. Kljub dobrim blažilnikom mi je namreč glavo z rameni vred nabijalo v križ, tako da sem včasih dolge kilometre sedel na stegnih z zadnjico ob sedežu, kot dirkači skozi zavoje. Na kolovoznih poteh sem sočustvoval z motorjem, ga prosil, naj mi vdano služi, in ga božal kakor mačka. Čeprav ga nisem krstil in se pogovarjal z njim, sem v trenutkih obupa z njega kričal na noje, kenguruje in goane sredi ‘busha'. Ko sem ga rinil čez potoke in reke, sem v smrtnem strahu grdo preklinjal krokodile in v objemu neokrnjene divjine domorodce prosil za nasvete za preživetje. Za menoj so ostajali dolgi kilometri gozdnih kolovozov in poti, ki jih je izoblikoval buldožer, vse drugo so pozneje naredili še dež in veter, hudourniški nalivi in v sušnih mesecih pekoče sonce.«
4
