In na ulici je bil še en berač ...

Država, takrat Skupnost neodvisnih držav, je bila popolnoma v razsulu. Sistem javnih služb je komajda deloval, ljudje so izgubili še tisto nekaj malega, kar so imeli. V mestih so bili najbolj prikrajšani starejši, ki so jim pobrali še tiste minimalne v komunizmu dobljene socialne pravice. Na ulicah so izgubljeno prodajali, kar so imeli. Babuške, ki so ponujale svoj pribor, da bi si lahko kupile piroške. Moški, ki so oropani vsega dostojanstva prosjačili za vodko.

Prav tam v Volgogradu, ob rečnem pristanišču, je bila majhna tržnica, na kateri so potniki lahko nakupili vse potrebno za plovbo po Volgi. Med čakanjem sem zagledala starčka, osivelega, z dolgo neurejeno brado, oblečenega v črno zlizano in pomečkano obleko ter obutega v pošvedrane čevlje. Bil je kot prikazen iz Gogoljevih novel. Nekaj časa je prosjačil na tržnici. Ko je nabral dovolj drobiža, si je pri uličnem prodajalcu kupil majhen škrnicelj sončničnih semen, priljubljeno rusko hrano za grizljanje. Sedel je na zid in skrbno razvil papir. Nekaj semenk je pojedel, nekaj jih je zavil v papir in spravil v žep, preostale je stresel na papir in jih začel prodajati, v upanju, da bo dobil še kaj kovancev. V tistem hipu sem bruhnila v jok. Histerično sem začela kričati, da niti en dan več ne zmorem gledati bede teh nesrečnih ljudi, te nepravičnosti sveta, da hočem takoj domov, ker mi bo počilo srce, ker jim ne morem pomagati. Verjetno je to razlog, zakaj nikoli nisem hotela v Indijo.

Bilo je včeraj. Na Čopovi, dvaindvajset let po razpadu Jugoslavije, v deželi, ki se imenuje Republika Slovenija. V neznosnem hrupu gradbenih strojev, ki lepotičijo najbolj znano ulico prestolnice, je v ozkem prehodu, tik ob bagerjih, sedel moški dolgih sivih las. Ob nogah mu je ležal pes. Moški je igral na piščal, pred njim pa je ležala čepica. Pravzaprav ni niti igral, bolj je piskal, a zvok piščalke se je izgubljal v hrupu delovnih strojev. Videlo se mu je, da ni vajen tega početja. Zdelo se je, da je bila odločitev za neharmonično piskanje na ulici zadnji izhod, da obdrži vsaj malo dostojanstva in ne postane berač. Tako je bil vsaj ulični glasbenik. Sin se je takoj zataknil za psa in da bi otroka naučila lepih manir, sem mu rekla, naj gospodu v čepico da drobiž, ki ga je v žepu hranil za sladoled. Moški me je hvaležno pogledal in dejal: "To bo za kužka." In spet so me oblile solze.

A kam naj pred socialno bedo in nepravičnostjo, ki jo srečamo na ulicah, zbežimo, kadar smo doma?