Grčija, Nemci in dolgovi

Grki imajo pravzaprav isti problem kot Slovenci: nikakor ne bi bili radi Balkanci. Če pogledate njihovo zgodovino s tega gledišča, lahko beležite nihanja v njihovi samopodobi – največje enačenje z Evropo se je zgodilo okoli olimpijskih iger, potem pa se je začel odmik. Za mnoge Grke izstop iz evra ne pomeni le finančne negotovosti, marveč potrdilo, da ni Evropejec; če in ko se bomo znašli v taki odločitvi tudi Slovenci, bomo videli, kako težka je in kako se bomo oklepali evra.

Naj gospa Merklova govori kar hoče, nižje instance so se že odločile. Del frankfurtskega letališča je namenjen pristankom in vzletom znotraj schengenskega območja. Priletite in odkorakate do vrat naslednjega leta, ne da bi vam bilo treba kazati potni list. Včeraj sem z zanimanjem opazoval, kako deset minut pred pristankom letala iz Soluna (Thessaloniki) pred vhod pridejo štirje policisti in ko potniki vstopijo v dvorano, začnejo naključno od njih zahtevati potne liste. No, ne čisto naključno – ko sem v vrsti videl čakati črnca, sem bil prepričan, da ga bodo ustavili. Pa mlade moške tudi; starke in invalidi so lahko mirno šli mimo. Do sedaj sem napak mislil, da je Grčija znotraj schengenskega območja.

Ko smo prileteli v Solun, sem z napetostjo pričakoval, ali bo grška policija vrnila udarec. Ni. Nemčija je torej schengenska država brez slehernega dvoma.

O tem, da je vse že plačano Olimpijske igre, ta trenutek zmagoslavja, so pustile za seboj milijardno luknjo. Ni videti, da bi kdo točno vedel, kolikšno. (Šest? Šestnajst?) Precej bogatejša Kanada še danes odplačuje svoje igre, pa je od njih minilo že veliko časa. Grki so prisegali na turizem, a ko so zadeve krenile navzdol, so se turisti premaknili v bližnjo Turčijo. Spomnim se, ko sem pred leti februarja pripešačil do akropole in skupaj z gručo turistov strmel v zaklenjeno ograjo. Čez nekaj časa je prišel čuvaj in se ni mogel nehati smejati: da bi odpirali znamenitosti za tako malo ljudi? Če jih ni (povedal je ogromno številko) na uro, potem ne delajo.

Na pešanje turističnega obiska sem se spomnil, ker sem v polnem letalu videl enega samega človeka, ki je bil prav stereotipno podoben ameriškemu turistu. Vem, ni sezona, a še vedno je nad 20 stopinj, sonce, morje, hrana odlična in še kakšen razlog bi se našel.

Možakar je nosil kapico s šiltom, na njej pa napis: Jezus je že vse plačal. Celo vožnjo sem se poglabljal v napis in premišljeval, kaj vse bi lahko pomenil. Impresioniral me je moški, ki si upa s tako obljubo na glavi odpotovati v eno bolj zadolženih držav! Je gospod finančni misijonar? Ali pa ima neverjeten smisel za humor, da se bo s tem napisom pomešal med grške stavkajoče dolžnike? Je Vatikan prevzel IMF? Mogoče je resnica bolj preprosta: mu je pot plačal prekupčevalec Jesus iz Bolivije, da mu pripelje kak kilogram kokaina v Grčijo? Predvsem pa sem si predstavljal, da se s tako kapo pokrijem sam – v koliko primerih in lokacijah bi mi prišla izjemno prav! Mogoče bi lahko z njo otajkunil kakšno manjše podjetje in me ne bi nihče vprašal, kdo bo to plačal, tako kot niso spraševali Šrota, Bavčarja in kolege.

Ko smo dosegli internet, sem preveril – prodajajo jo za 13 dolarjev in pravijo, kako čudovita vaba je, da vas ljudje ogovorijo, nakar lahko pričujete o Gospodovem življenju. Jaz pa sem zaradi sramežljivosti zamudil tako priložnost.

Središče in luknje Kljub obetavnemu napisu na kapi in zategovanju pasu je Grčija še vedno globoko v dolgovih in ni videti, da bi varčevanje kaj prida zaleglo. Gospodarskega cikla vsekakor ni zagnalo; središče mesta, polno tujih modnih korporaciji, tako kot v celotnem zahodnem svetu, je še vedno bleščeče, edino senco na pločnike mečejo čepeči berači. Bolj se odmikate v predmestja, več izložb zeva praznih in slabše so vzdrževane hiše. Glavna ulica je prekopana in zagrajena. Ograja je postala poligon za grafitarje, razbiti deli pa kažejo izkopano luknjo in nikjer delavca. Najprej se mi je zdelo normalno, tudi v Ljubljani imamo takih "gradbišč" vse polno; celo star pregovor pravi: Kdor drugemu jamo koplje, je lastnik parcele v središču mesta. Domačini pa so mi razložili, da je Solun začel dobivati podzemno železnico, ko je zmanjkalo kreditov (trenutek se napačno imenuje nastop krize) in podzemne sanje so se končale. Ostalo ni niti toliko denarja, da bi jame zasuli in jih znova asfaltirali. Ekologom bo všeč: čez nekaj let bo drugo največje grško mesto imelo drevored v svoji sredini. Splošna stavka Stavke so postale v Grčiji del vsakdanjosti, kar pomeni, da so jih prebivalci vključili v svoje življenje. V tej dvodnevni stavki ne izhajajo časopisi, a so trafike vseeno odprte. Taksisti ne vozijo, zato so nas z letališča razvažali prostovoljci. Nekatere ulice so zaprte, zato smo se pač vozili po stranskih cestah.

Ni videti, da bi protesti zalegli; le podpora skrajnežem vztrajno raste in nekoč bo dosegla kritično točko. Grki imajo živ spomin na vojaško diktaturo; problem bo nastal tisti trenutek, ko se je bodo začeli spominjati z nostalgijo, češ, takrat pa je vladal red.