Djama El Fna, Marakeš – Dan v življenju nekega trga

Ni pravilne oblike, nobena prav posebna zgradba ne stoji ob njem, na sredini nima niti spomenika niti fontane. Do predlani, ko ga je Unesco končno vzel za svojega in plačal nove tlakovce, se vam je ob vročih dneh še celo pregret asfalt neusmiljeno lepil na podplate. Za povrh beseda Fna v imenu pomeni smrt. A ironija je ravno v tem, da ga tako enkratnega dela njegovo življenje.

Ko boste v Marakešu, nima smisla poležavati. Pohitite in se že s prvim jutranjim muezinovim klicem odpravite v eno od kavarn ob robu Djame. Privoščite si dobro arabiko in protektoratski rogljiček. Odprite oči, ušesa in nosnice in se prepustite slikam, zvokom in vonjavam, ki prihajajo do vas.

Mimo vas hiti v djelabo skriti bradati berber s kolesom, na katerem ima privezano celo butaro poprove mete, ki jo pelje v kdo ve katero kavarno, kjer bodo moškim gostom skuhali opojno dišeč čaj. Nasproti mu prihaja mula, ki vleče kovinski voz, tako na visoko naložen s preprogami, da možic za vozom sploh ne vidi čez tovor, ampak prepušča, da žival kar sama ubere pravo pot. Mladeniči, ki so že zdavnaj pristali v Adidasovih trenirkah z napisom Zidane, na mopedih spretno vijugajo med pešci in vpregami ter hitijo bog ve kam. Ženska z zakritim obrazom in s palico si mirno utre pot čez cesto ter se nameri s stegnjeno roko k posedajočim pred kavarno. Nikoli ne bom razumel, kako enostavno se prečka cesto v tej zmedi. Na to, da bo za trenutek zmanjkalo prometa ali pa da ti bo kdo ustavil, ne moreš računati. Enostavno zamižiš in se počasi spustiš med švigajoč promet na drugo stran. In vsi ti hiteči in trobeči vozniki vseh predstavljivih in nepredstavljivih prevoznih sredstev te nekako obvozijo. Teorija kaosa. Red v neredu. Samo razmišljati ne smeš preveč, ko spustiš nogo s pločnika.

Še nečesa ne bom nikoli razumel v tem mestu: nikomur se nikamor ne mudi in vendar vsi tako nekam hitijo. Pravzaprav se vedno vračam v Maroko s kupčkom vprašanj, vrnem pa se z najmanj dvema novima, še zajetnejšima.

Iz kavarne je zjutraj trg videti neverjetno čist in pospravljen. In za trenutek celo malo prazen. A res ne za dolgo. Od nekje se pojavijo s kano porisane mladenke, se posedejo na nizke plastične stole in za par dirhamov prebarvajo roke turistov s krasnimi vijugastimi arabskimi vzorci. Na podobne stole se na drugi del trga posedejo pisarji, ki nepismenim dušam napišejo pismo. Ali pa jim ga samo preberejo. Nedaleč stran se namestijo napovedovalci usode. Ko se sonce dvigne malo više in začne počasi segrevati to veliko ploščad, razprejo krotilci kač svoje »marele«. Poskrijejo se podnje, svoje ljubljenčke – saharske gade in kobre – pa porinejo na sonce, mimoidočim na ogled. In če se jim v svoji radovednosti preveč približaš, ti še, preden dojameš, okoli vratu obesijo nebogljeno vodno kačo.

Na severni strani trga se po tleh posede cela vrsta vračev, šamanov, zdravilcev. Ter seveda mazačev. Iz bodic ježevcev, nojevih jajc, posušenih kuščarjev in vsemogočih koreninic vam pripravijo zdravilo za vsakršno tegobo. Tistim za spolno moč se ne čudim več, menda pa ti lahko pripravijo tudi zdravilo proti ljubosumnosti!

Včasih se med njimi pojavi tudi zobar, ki vam za drobiž izpuli šestico. Ali pa naredi protezo. Morda pa vam ustreza kar kakšna od že pripravljenih in uporabljenih?

Med vsemi temi posebneži se poleg žeparjev potikajo možakarji z barvastimi klobuki, z medeninastimi skodelicami in s kozjim mehom na hrbtu – prodajalci vode. A še nikoli nisem videl, da bi jo točili turistu.

Sredi popoldneva se trg napolni s plesalci in z akrobati. V ritmu gnave se daleč čez trg razležejo zvoki bobnov, kovinskih kastanjet in piščali. Domačini in turisti obkrožijo plesalce in še preden si izboriš prostor zase, že pred tabo stoji živahen možakar, ki ti pred nos moli posodo z drobižem. Ni pomembno, koliko kovancev boš vsul vanjo, vedno bo nezadovoljen. A to je le del igre, ki ji mi nikoli ne bomo kos.

Ko se iz mošej zasliši klic k večerni molitvi, se naenkrat vsa ta množica umakne in iz ozkih stranskih ulic možje v belih haljah na vozičkih pripeljejo mize in klopi. Samo dobrih deset minut potrebujejo, da se trg spremeni v največjo restavracijo na svetu in da se dim in vonj po pečenem mesu pomešata z zvoki muzikantov. Pogumnejši si za začetek privoščijo polže v kuminovi omaki. Morda nadaljujejo z ovčjo drobovino. A ta je rezervirana bolj za domačine. Tujci se raje odločijo za kaj bolj preverjenega: morda kuskus, ali pa tajin. Za povrhu pa še sladico, ki peče bolj od kakšne madžarske enolončnice.

Če ostane še kaj energije, je zdaj pravi trenutek za obisk suka, bazarja, ki se v neskončen labirint razteza za trgom. Ali pa si privoščimo metin čaj na eni od teras nad trgom in z mirne razdalje opazujemo vse to življenje pod seboj, ter vpijamo kolaž zvokov, ki je tako enakomerno glasen, da ga, čeprav je glasnejši od vsega, včasih sploh ne opazimo.

Še pozno v noč se razlegajo ti zvoki. Potem nenadoma zastanejo. A že čez uro ali dve se spet začne nov dan v življenju trga. Utrujeni natakarji pospravljajo stojnice. Na trg pridejo smetarji. In zgodaj zjutraj, ko zaspano srkamo prvo kavo, se mimo nas pripelje možak, ki prevaža poprovo meto.