Caye Caulker: bosih nog naokrog

Otoško ležerno vzdušje Res ni vse zlato, kar se sveti, in tudi Karibsko otočje ni povsod tako idilično kot v naši domišljiji. Dolgočasno belizejsko mestece Dangriga se lahko »pohvali« s pravim antipodom sanjske karibske plaže, saj so tam kavno rjavi valovi butali ob peščeno plažo, »okrašeno« z naplavljenimi drevesi, avtomobilskimi gumami in odvrženo plastično embalažo. Zato le brž pravim Karibom naproti … so se nama že cedile sline, ko je ladjica rezala valove proti peščenemu otoku Caye Caulker, ki ga je hurikan Hattie leta 1961 razdelil na dvoje: danes je južni del bolj turističen, severni pa prebivališče redkih domačinov in neoskrunjeno domovanje otoškega rastlinstva in živalstva.

Kaj kmalu sva zapadli v otoško ležerno vzdušje, ki te vsakih nekaj metrov opozori, da prestavi življenje v bolj umirjeno prestavo in poklepetaj z vedno nasmejanimi in radovednimi domačini. Rastafarijanske korenine bosih nog merijo metre po peščenem otoku, ki ga tlačijo le pisana kolesa in majhni »peskomobili«, edino motorno prevozno sredstvo na peščenih ulicah. Sicer pa si čevljev osvobojene noge kar mimogrede privoščijo piling in blagodejno masažo stopal, in to brez skrbi, da bi pohodile kakšno nevšečnost, saj posebni znaki prav po reggajevsko umirjeno nagovarjajo k ekološki naklonjenosti do bosonogih.

Umetniška skušnjava

Peščeni otok je prava paša za umetniške duše, saj ob glavni ulici – eni in edini, ki si zasluži takšno oznako na osem kilometrov dolgem in dober kilometer in pol širokem peščenem prostranstvu, vrženem v Karibsko morje – popoldne zaživijo prave male galerije, iz katerih sijejo dela belizejskih umetnikov. Z nezgrešljivimi obrazi in ribami v oko prvi pade Nelson Young, eden vodilnih sodobnih belizejskih slikarjev. Abstrakten pristop k vsakodnevnim motivom oplemeniti s pretanjeno razporejenimi divjimi barvami in v harmonijo ujetimi ostrimi potezami. Prodajalec Alfred z ogromno pleteno kapo, pod katero se skrivajo 25-letni dredi do gležnjev, in z zategnjenim Ja, man! vedno znova zapelje v skušnjavo s svojo imenitno nabirko slik še kopice drugih avtorjev.

Le streljaj stran pa obilni stric Jolly Roger zvečer zakuri svoj žar in jo dobro podkuri morskemu ulovu: jastogom, ribji zbirki in školjkam v družbi kokosovega riža in krompirja z začimbami. Na mamljive vonjave za spodobne denarce v sicer precej dragem Belizeju sva se seveda ujeli tudi midve.

Drugi največji še živeči koralni greben na svetu

Glas žepne državice je zagotovo najdlje ponesel Belizejski koralni greben, ki je za avstralskim Velikim koralnim grebenom drugi največji še živeči koralni greben na svetu. V ritmih reggaeja in z oblačnim vetrom v laseh smo odpluli proti morskemu rezervatu Hol Chan, prvem morskem rezervatu v Srednji Ameriki, ki je zaradi bogatega morskega življenja najbolj priljubljeno mesto za potapljanje v Belizeju. Mi smo se pisanega podvodnega kraljestva lotili bolj amatersko – s snorklanjem –, vendar to še ne pomeni, da se nam podvodna doživetja in nepozabna soočenja iz oči v oči niso ponujala kot na dlani. Plavali smo v družbi povsem miroljubnih in nič kaj »človekoljubno« nastrojenih morskih psov nurse sharks, na morskem dnu so poležavali morski biči, med bogato razraslimi koralami pa so se igrivo podile jate rib in ribic vseh mavričnih barv in futurističnih vzorcev. Kot podvodne gore so se dvigovali posamični koralni grebenčki, med katerimi so se zvijale gibčne zelene jegulje. Polni barvitih vtisov smo razpetih jader odpolzeli nazaj v peščeno realnost Caye Caulkerja.