Bridko srečanje z "domačini"

Če sem sprva mislil, da so velike farme juga "prava Avstralija", se je moje mnenje malce streslo že v Alice Springsu, dokončno pa spremenilo na dolgem potovanju v Darwin. Kaj sploh je "prava Avstralija"? Nebotičniki Sydneyja, Melbourna in drugih velemest, velike živalske farme, razmeroma gosto poseljena obala, ki je med drugim raj za surferje? Da, tudi to, a Avstralija brez vročih puščav, naravnih lepot skrajnega severozahoda Kimberly, severnega tropskega gozda okoli Darwina in, kar je glavno, brez številnih domorodcev – katerih na jugu skorajda ni videti – ne bi bila tisto, kar je.

Kar čudno se počutim, da sem o Aboridžinih prve besede napisal šele ob koncu tokratnega potopisa, a o njih vem premalo, poleg tega pa sem zavestno na prvo mesto sestavka dal druge, manj boleče teme, ki so del nove, zahodne Avstralije. Poleg tega sem o avtohtonih prebivalcih videl in slišal kopico žalostnih zgodb, ki dajejo še kako slabo luč na deželo, v kateri naj bi vladala blaginja.

Na stavbi v središču vročega Alice Springsa sta me zmotila napisa: Proud to be Original. Proud to be Australian. Kaj niso Aboridžini tudi Avstralci? Kdo je torej kdo? Moj pogled se je ustavljal na tleh, kjer so sedeli temnopolti domorodci, kadili cigarete, če se je dalo, tudi kaj popili (alkoholnega, da ne bo pomote) in prodajali poceni aboridžinske slike. Te so v Avstraliji velik posel, v katerem služijo predvsem številne lično urejene galerije, pred katerimi pa sedijo domorodci, ki prodajajo svoje slike po denimo desetkrat nižji ceni. Hitro sem se spomnil na prej omenjeni napis, ki se mi je v tistem trenutku zazdel precej ciničen. Bo že tako, da je tudi avstralska zgodovina preplavljena s krvjo, s katero so morali praktično brez boja plačati ljudje, ki so tu živeli že tisočletja.

V duhu vtisov sem se peljal proti več kot 400 kilometrov oddaljenem Uluruju in nisem se mogel znebiti občutka, da eno najbolj svetih mest Aboridžinov danes služi zgolj kopičenju denarcev novodobnih vladarjev dežele. Na vrh Uluruja, velikanske monolitne skale, ki je kot z neba padla sredi puščave, se za razliko od številnih zahodnih turistov nismo povzpeli. Nehote me je preveval občutek, da smo beli ljudje kot otroci, ki se kruto igramo z rečmi, ki nekaterim pomenijo več kot življenje. Uluru je bil tisočletja za domorodce kot najsvetejša cerkev, točka srečevanja, ki so jo in jo še vedno po božje častijo, dandanes pa se okrog njega valijo množice ljudi, bojim se, da zgolj zato, ker so v »instant« knjigah prebrale, da je to znamenitost Avstralije. Vesel sem bil, da smo se hitro pobrali s tistega kraja in se odpravili na dolgo pot proti Darwinu, najsevernejšemu velemestu Avstralije. O domorodcih s severa Avstralije, krokodilih, kačah, muhah, monsunskem gozdu, cestnih vlakih in še čem pa več kdaj drugič.