Avstralija – obljubljena dežela

Zadnji dnevi v službi so se vlekli kot jara kača. V mislih sem že videl neskončne peščene plaže in toplo sonce, ko sem sedel v pisarni v Ljubljani ter gledal skozi okno proti Kamniško-Savinjskim Alpam, ki se zaradi megle in oblakov kar nekaj dni niso videle. Takrat se nisem zavedal, da me čaka približno 35 ur potovanja do pristanka v največjem avstralskem mestu. Najslabša stvar potovanja v Avstralijo je prav njena oddaljenost. V Sydney smo leteli prek Münchna in Pekinga, kitajsko glavno mesto pa, zanimivo, ni niti na polovici dolge poti. Tako sem si v zraku, tam nekje nad Filipini in nato Novo Gvinejo ob ne vem katerem obroku na Boeingu 767 zaželel meglenih pogledov proti slovenskim vršacem. Vsaka stvar se enkrat konča in tako se je končalo tudi potovanje na letalih kitajske družbe Air China. Končno morje, palme in ravno pravšnja toplota v Sydneyju, kamor smo prispeli zgodaj zjutraj. Posledice dolgega in napornega potovanja ter seveda časovne razlike pa so prišle na dan že ob pohajkovanju po ulicah z vrhuncem v sloviti operi, v kateri smo ob poslušanju vodičev nekajkrat skorajda popadali po tleh, potem ko smo stoje "zakinkali".

Simbol mesta

Sydneyjska opera (Sydney Opera House) ni samo simbol glavnega mesta najbolj poseljene avstralske države New South Wales, pač pa celotne dežele. Dokončana je bila leta 1973, in sicer ob velikanskih izgubah, zaradi katerih so že nekaj let prej odpustili njenega avtorja, danskega arhitekta Jörna Utzona. Danes je v obliki jader zgrajena opera ponos mesta, ki sama po sebi privablja množice obiskovalcev z vsega sveta. Sydney pa je poleg opere in znanega mostu Harbour Bridge očarljiv tudi zaradi drugih stvari.

Je mesto zalivov, mesto, v katerega se je zlilo na desetine kultur, najbolj priljubljeno avstralsko mesto, ki je v zadnjih 20 letih prevzelo tudi gospodarski primat v državi. Zaščitni znak 4,5-milijonske naselbine je pogled proti operi in proti pristanišču Circular Quay, ki se zažre globoko v megalomanski poslovni del mesta, srce Sydneyja. Njegova duša je pestra mešanica narodov, katero tvorijo Avstralci, Angleži, Novozelandci, Kitajci, Filipinci, Libanonci, Indijci, Vietnamci, Italijani ... Zanimivo je tudi sosednje pristanišče Darling Harbour z velikim akvarijem, muzej pomorščakov, oko pa se splača vreči še na zid dobrodošlice (Welcome wall), na katerem je napisanih tisoče imen, katera so stopila na avstralska tla, bodisi iz takšnih ali drugačnih razlogov. Na zidu je napisanih mnogo dnevnikov, ki so nema priča neštetih zgodb in usod.

"Prave Avstralije" pa nismo doživeli v Sydneyju, v katerem sicer živi kar petina vseh prebivalcev dežele tam spodaj, pač pa prvič šele med vožnjo po notranjosti Novega Južnega Walesa. Tu smo se srečali z nepreglednimi prostranstvi in neposeljenostjo dežele. Vozili smo se kilometre in kilometre po nekakšni preriji, v kateri se vsake toliko pokaže hiša, ki da vedeti, da je tu na delu človeška roka. Mest skorajda ni, le sem pa tja kakšna večja naselbina, ki služi predvsem kot središče za oskrbo velikanskih kmetij. V mestecu je ponavadi kakšna delavnica za popravilo kmetijskih strojev, krčma, trgovina in bencinska črpalka. Kako dragocena je slednja, smo ugotovili kaj kmalu, kajti zaradi velikih razdalj in pomanjkanja vmesnih postojank s črpalkami je treba avto napolniti z gorivom, še precej preden začne kazalec padati proti rdečemu polju.

Avstralci so namreč, da so uspeli ukrotiti tako velika prostranstva, postali zelo racionalni ljudje, kar se kaže tudi v – za Evropejca – skopo odmerjenih postojankah za natakanje goriva. "Jaz imam poleg normalnega še plinski rezervoar v avtu, s katerim lahko prevozim dodatnih 1500 kilometrov, tako da ne morem ostati na cesti zaradi praznega rezervoarja," nam je razložil znanec. Še eno "znamenitost" Avstralije smo odkrili že takoj na začetku poti – kenguruje. Ob vožnji iz Sydneyja proti Canberri je nenadoma nekdo od nas vzkliknil: "Poglej jih!" Hitro smo ustavili avto, pripravili fotoaparate in skočili iz avta, da dokumentiramo morda edino priložnost, ki se nam je ponudila. Kmalu zatem smo skorajda razočarano ugotovili, da videti kenguruja tam ni nič posebnega. V Avstraliji jih živi ogromno vrst, vidiš pa jih povsod: ob hišah, ob cesti, na severu, na jugu, v divjini, gozdu, ...

Canberra je sicer glavno mesto Avstralije, nam pa je služila le kot postojanka, kjer smo prebili noč. Mesto samo po sebi ni nič posebnega in prav nič ni narobe, če se ga na potovanju preskoči. V njem je polno uradov, takšnih in drugačnih, največja znamenitost mesta pa je velikanski parlament, katerega streha je prekrita z najbolj fino angleško travo. Canberra je postala glavno mesto zaradi rivalstva med Sydneyjem in Melbournom, še danes pa prazne široke avenije dajejo slutiti, da v njej ni pravega mestnega utripa. Po 10. uri se številne restavracije nenadoma zaprejo in imeli smo veliko srečo, da smo naleteli na restavracijo makedonskega priseljenca, ki nam je tudi ob precej pozni uri postregel z "domačimi" čevapčiči. Več o emigrantih s področja nekdanje Jugoslavije, o Melbournu, slikoviti oceanski cesti in še čem si lahko preberete v drugem delu reportaže.