Arganovo olje

Arganova drevesa na neskončni ravnici pred Essauiro Še pred kratkimi petimi leti je bilo v Maroku skoraj nemogoče najti arganovo olje. Zdaj ga dobiš na vsakem koraku. Celo malo pod vrhom 2260 metrov visokega gorskega prelaza Tizi n Tichka, "maroškega Vršiča", so nedavno postavili prodajalno s to dragoceno tekočino. Po pravici povedano, pred petimi leti tudi mi nismo vedeli zanj. Potem smo ugotovili, kako nujno potrebujemo antioksidante. In ker je arganovo olje izjemno bogato z njimi, se je po logiki tržnih zakonov na policah z zdravo prehrano kmalu pojavilo tudi pri nas.

Arganovo olje ni nova pogruntavščina, saj so ga arabski zdravilci v svojih zapisih prvič omenili že pred skoraj tisoč leti, kakšnih sedemsto let pozneje pa so o njem pisali tudi v Evropi. Iz ožjih krogov poznavalcev se je vedenje o olju prebilo šele z letom 1998, ko je Unesco arganovo drevo proglasil za svetovno dediščino človeštva. Nekaj let pozneje so Maročani organizirali prvi festival arganovega drevesa, potem je nekaj let obrt pridelave olja počasi naraščala, zadnja leta pa doživela pravi bum in skoraj ga ni obiskovalca Maroka, ki se ne bi domov vrnil še s stekleničko ali dvema arganovega olja za kozmetiko ali kuhanje.

Arganovo drevo je posebnost, ki raste le na jugozahodu Maroka, nekje med Essauiro in Agadirjem. Zraste tja do deset metrov, odlično pa prenaša tako visoke temperature, ki so v tem delu sveta kar pogoste, kot tudi dolgotrajne suše; celo po dobrih petih letih brez vode se zna spet prebuditi in ozeleneti, tako da niso redkost drevesa, ki so dočakala tudi starost tja do dvesto let. Enkrat na leto drevo rodi plodove, podobne malo večjim olivam. Za pridelavo olja morajo najprej odstraniti zeleno meso, ki je okoli koščice. Potem koščice odnesejo v predelovalnice, berberske kooperative, kot jih imenujejo. Tu jih domačinke najprej s kamnom razbijejo, tako da dobijo jedrca, ki so znotraj koščic. Ta jedrca zmeljejo v preprostih kamnitih mlinih, goščo, ki priteče izmed kamnov, pa potem rafinirajo in polnijo v stekleničke. Če jedrca pred mletjem pražijo, potem iz njih pridobijo jedilno olje, iz nepraženih pa kozmetično.

Jedilno olje je odličen dodatek jedem, tako iz zdravstvenih kot gastronomskih razlogov, saj njegov polen okus jedi naredi svojevrstne. Nekateri Maročani za zajtrk vanj pomakajo kruh, dober je za solate in tako rekoč ni jedi, kamor ga ne bi mogli dodati. V kozmetiki se olje uporablja za ohranjanje prožne kože, za utrjevanje las, nohtov, za piling …

V kooperativah delajo v glavnem Berberke, denar od zaslužka naj bi bil kolikor toliko pošteno razdeljen in nekateri pravijo, da so mnoge Berberke prvič v življenju za pošteno delo tudi pošteno plačane. V vsako kapljo olja je vloženega veliko truda – za en liter olja je namreč potrebnih kar 40 kilogramov sadežev ter približno petnajst ur dela.

In kaj imajo pri vsem tem koze na drevesih? Te zlezejo na drevo, kjer jedo plodove argana. Koščico včasih izpljunejo, včasih pa tudi ne … ter tako pomagajo v procesu pridobivanja koščic. Bolj verjetna pa se morda zdi druga razlaga – z vsemi žavbami namazani Maročani včasih kar sami pomagajo kozam na drevesa. Radovedni turisti se potem tam radi ustavijo, ko pa enkrat že stojiš pod drevesom, si hitro lahek plen spretnih trgovcev z oljem.