Alhambra, rajska palača

Če jih naštejemo le nekaj, tako po naključju: Versailles s svojih zlatim kičem, Zimska palača v Sankt Peterburgu z rusko mogočnostjo, Topkapi v Istanbulu z močjo otomanskih sultanov ali pa dunajski Schönbrunn s tako domačim habsburškim luksuzom.

Toda verjetno najlepša palača v Evropi je v Granadi, v srcu Andaluzije, pod visokimi gorami Sierra Nevade. Alhambra, rdeča palača muslimanskih zavojevalcev Iberskega polotoka, natančneje vladarjev Granade. Graditi so jo začeli v desetem stoletju, nato pa so jo nenehno dograjevali. Še celo, ko so jo zasedli katoliški španski kralji, so jo razširjali in dozidavali. Alhambra je pravzaprav mesto na vrhu hriba. S svojim obzidjem, ulicami, vrtovi in parki, sistemom kanalov in potočkov, trdnjavo in topovi. Je pa Alhambra brez konkurence najlepši spomenik islamske arhitekture in umetnosti v Evropi, kot palača pa slovi sploh kot najlepša na svetu. V resnici se otomanski dvor lahko skrije pred fineso mavrskih vladarjev.

Od daleč, iz mesta, se zdijo stavbe na hribu prava zmešnjava, nič veličastnega ali vladarskega ni v njih. Ko pa končno vstopite skozi vrata, se začne drugačen svet. In kaj je tisto, ob čemer obiskovalec onemi? Podrobnosti. Če je res, da so graditelji s palačo želeli poustvariti raj na zemlji, potem ni le hudič v podrobnostih, temveč tudi paradiž. Ornamenti v kamnu, ki ga spremenijo v čipke. V lesu, ki se zdi kot satovje. V keramiki, ki z zeleno in modro barvo odseva drevesa in nebo. V palači ni stene, ki ne bi bila okrašena z arabeskami. Bili so tako natančni, da so celo kamenčki na dvoriščih na tla položeni v vzorcih. Iz stavbe v stavbo se odpirajo fascinantni pogledi na rokodelske mojstrovine in tisoče ur natančnega dela. Vmes pa posedate na malih vrtovih z vodnjaki in potoki. Ko se sprehajate po Alhambri, vas zanese v nek drug svet. Res je čudo. Obisk v zgodnji pomladi, recimo februarja ali marca, pa je še posebej čaroben: iz vrtov palače dehti vonj po pomarančnih cvetovih, eden najbolj omamnih rajskih vonjev.