SiolNET. Trendi Odnosi
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Ženske se trudimo bistveno preveč in bistveno bolj, kot bi se nam bilo treba"

1

termometer

"Ženske se trudimo bistveno preveč in bistveno bolj, kot bi se nam bilo treba. Boljše rezultate bi dosegale z manj vlaganja," trdi komunikacijska trenerka in svetovalka Saša Einsiedler.

Saša Einsiedler je stara znanka s TV-zaslonov. Spremljali smo jo kot pevko, voditeljico, tisto vedno prešerno nasmejano blondinko, ki je znala pogledati v oči. In ki zna stisniti tudi roko. Tako kot se spodobi, bi rekli. Einsiedlerjeva danes deluje kot komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka ter dreambuilder coach. Pred dnevi je izdala nov priročnik za ženske – menda ne bi škodil niti moškim – z naslovom Moja samopodoba je moja odločitev, v kateri je strnila svoje izkušnje in spoznanja. In zadnje, a najbolj pomembno: Saša Einsiedler je tudi mama petih otrok.

Kako težko je ženski ustvariti kariero? Vemo, da nas poleg službe doma čaka še precej bolj pester urnik. Mislim, da je vse mogoče. In če misliš, da ni, je to samo stvar prepričanja. Pomembno je, da se tega prepričanja in slabe vesti znebiš. Da svojo energijo in življenjska področja znaš lepo razdeliti po obveznosti. To v praksi pomeni, da naj bi 40 odstotkov življenja namenili odnosom, čustvenemu življenju, 30 odstotkov zdravju in telesu, 20 odstotkov predstavljajo posel, kariera in denar ter 10 odstotkov družabno življenje. Seveda je najbolje, če smo na vseh področjih po odstotkih čim višje, a glede na to, da je čustveno življenje največji delež občutka zadovoljstva v življenju, je seveda ta del najpomembnejši. In vsak primanjkljaj na tem področju je velik primanjkljaj na drugih in na koncu tudi primanjkljaj pri občutku sreče in zadovoljstva.

Kar zadeva mene, poskušam ta čustveni del kar najbolje izpolniti in tega sem seveda deležna pri svojih otrocih, družini in odnosih s partnerjem ter z drugimi ljudmi okrog sebe. Precej manj pomembna sta kariera in denar, pomenita samo 20 odstotkov! Poznamo ljudi, ki so bogati in uspešni, a so na primer bolni in bi dali vse, kar imajo, samo za to, da bi bili spet zdravi.

OK, to je zdaj teorija, kaj nam kaže praksa? Sodobne ženske so v službi tudi, ko so že doma. Opažam, da se ženske trudimo bistveno preveč in bistveno bolj, kot bi se nam bilo treba. Me bi lahko dosegale boljše rezultate z manj vlaganja.

Zakaj? Ker me same sebi ne verjamemo, da smo dobre, da smo spodobne, da zmoremo. Zato, ker imamo v glavah omejitve. Občutek praznine, ki ga imamo zato, ker mislimo, da nismo dovolj dobre, nadoknadimo na zunaj tako, da se s svojimi dejanji dokazujemo. Da smo dlje časa v službi, da smo bolj uslužne, bolj prijazne in bolj pridne.

Zakaj to počnemo? Zato, da bi drugi opazili, da smo nekaj vredne. Da smo dobre, sposobne, pametne. In potem smo obremenjene še s tem, da moramo biti lepe …

Pa večno mlade … Da, vitalne, mlade in ne vem še kakšne. Zato nas na čustvenem delu začne zmanjkovati. Nas kot žensk sčasoma ni nikjer več, ker smo neprestano vpete v stvari zunaj. Ne ustavimo se in rečemo: vem, da mi pripada dober odnos, vem, da mi pripada služba, ki me veseli, vem, da mi pripada prosti čas, in vem, da mi pripada tudi to, da popoldne dam vse štiri od sebe in ne delam nič.

Kolikokrat to naredimo v praksi, pa je druga zgodba. Da, premalokrat. In spet se vprašajmo, zakaj. Zato, ker mislimo, da moramo, in zato, ker smo tako vzgojene. Ko sem prebirala knjigo Milene Miklavčič z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, me je šokiralo spoznanje, kako so ženske živele nekoč. Brez pravic in brez vrednosti, tudi naše mame in babice so živele na tak način.

Življenje, ki ga živi sodobna ženska, je seveda precej drugačno kot nekoč, vprašanje pa je, ali je ta preskok resnično v nas ali je to zgolj zunanja podoba. Ženske imamo namreč v sebi še vedno ta zapis manjvrednosti. Nas moderne ženske vedno znova preganja občutek – ta se nam včasih niti ne zdi naš –, da smo manjvredne, da je manjvredno naše delo, da se moramo bolj truditi, in tako smo kar naprej v sporu same s seboj.

To je dediščina naših babic in tega se je težko znebiti. Vloga sodobne ženske je, da svojim hčerkam prenesemo drugačno vrednotenje sebe in svojega dela.

In kako vi to konkretno počnete pri svojih? Predvsem z zgledom. Nobena predavanja doma pri tem ne pomagajo, le zgled.

Ste lahko bolj konkretni? Če sem žalostna, sem žalostna, tega mi ni treba skrivati pred otroki. Ker se pokažem šibko, nisem vredna nič manj. Priznam tudi, da česa ne znam ali ne zmorem, a to še ne pomeni, da nisem vredna, super in fajn. Tudi če se zmotim, to priznam, moja vrednost pri tem ostane nedotaknjena.

Pripada mi, da znam reči ne, ko sem utrujena. Pripada mi, da mi pomagajo, nisem sama za vse. Treba je sodelovati. Ne sme biti mama večna žrtev, ki mora ob polnoči na smrt utrujena obešati perilo. In seveda je pomembno spoštovanje. Svoje otroke zelo spoštujem, jih upoštevam, to vedo in to pričakujem tudi od njih.

Kako se to spoštovanje kaže? Da upoštevate njihove želje? Tako, da čutijo, da so polnopravni člani družine. Z vsemi pravicami in dolžnostmi. In da se imamo radi. Tudi če kaj naredijo narobe in so poredni, jim dam občutek, da jih imam rada. Da mi sicer ni všeč njihovo ravnanje, da pa jih imam rada ne glede na vse. To ne zmanjšuje njihove vrednosti.

Seveda to še zdaleč ne pomeni, da smo idealna družina, pomeni pa, da v naši družini nisem samoumevna. Ženske velikokrat postanemo samoumevne. Seveda je vse zlikano in pospravljeno v omarah, seveda je kosilo skuhano, seveda je tudi okolica urejena, seveda mama vozi otroke v šolo in tudi na dejavnosti. Ampak te stvari niso samoumevne!

In če so, kako jih izkoreniniš? Tako, da jih ne počneš več. Ampak mame to težko naredimo. Če je moj otrok pozabil copate za šolo, sem mu jih prinesla, ker mi je bilo nerodno, da jih ne bi imel. Zato sem to najprej morala razčistiti pri sebi. Nisem jaz pozabila copat, ampak jih je pozabil otrok, dogovorili smo se, da za svoja dejanja vsak prevzame odgovornost. Če otrok pozabi copate, jih pač ne bo imel. Tako je. To je bila stvar, ki sem jo morala razčistiti sama s sabo.

Pri katerem otroku ste prišli do vseh teh spoznanj? Si vsakokrat bolj pameten? Da, dva ali trije dejavniki so. Meni žal ni bilo dano, da bi pri 20 letih vedela stvari, ki jih vem danes. Vidim, da ženske z leti stvari vidimo drugače. Ko ženske začnejo prihajati v štirideseta leta, naši hormoni začnejo delovati drugače, a tu še ne gre za menopavzo.

Naj razložim … Ko je ženska v rodni dobi, se nam sprošča hormon, ki deluje kot nekakšna droga. Stalno imamo občutek sreče in zadovoljstva. No, z leti pa delovanje tega hormona začenja upadati. Ne zadovoljuje nas več to, da ima mož zlikano srajco in da so otroci lepo urejeni, stvari začenjamo opažati take, kot so. Da po kosilu, ki sem ga skuhala, vsi vstanejo od mize. Da moram pobrisati mizo, da moram pospraviti posodo …

S tem hormonom ter občutkom sreče in zadovoljstva smo to naredile z veseljem, potem pa kar naenkrat ugotovimo, da nismo same za vse, da nas je v gospodinjstvu več. Seveda bi šla po kosilu tudi jaz raje na kavč. Ženskam se začne zdeti neumno, da smo vedno za vse same, in začnemo uvajati neki novi red, s katerim pa se naše okolje seveda ne strinja. Seveda jim je ustrezalo, da vse to dela mama. Najprej naletimo na odpor, nato včasih celo na posmeh.

Ženska se takrat začne obračati navznoter, si zastavljati različna vprašanja: kaj pa jaz, kaj pa meni ustreza? Takrat začnejo ženske obiskovati razne delavnice, predavanja, se več družiti s prijateljicami in podobno.

Kako ta prehod v zrela leta dojemajo moški? Zanimivo je, da se moškim dogaja ravno obratno. Moški so v aktivni dobi zelo osredotočeni nase in na svojo kariero, ko pa se stvari začnejo umirjati, bi bili raje doma. Zato so močno začudeni, kaj se dogaja z njihovo ženo. Da se vrnem k vprašanju, en dejavnik, ki vpliva na naše vzgojne metode, je starost, drug pa število otrok. Če imaš veliko otrok, ne zmoreš zanje skrbeti tako, kot bi lahko za enega ali dva, in začneš zmanjševati svoja visoka merila. Veste, ženske smo same sebi najhujše sodnice in si same postavljamo (pre)visoka merila.

Tretja stvar, ki je bila pri meni ključna, je bil trenutek, ko se je moj način življenja sesul. Ko sem ugotovila, da je realnost povsem drugje ter da jo moram sprejeti in se od tam začeti pobirati. Sicer pa je v življenju velikokrat tako, da se nam mora zgoditi nekaj hudega, da se odločimo za neko spremembo in se "zbrcamo" iz cone udobja. To je lahko bolezen, ločitev, smrt, brezposelnost …

Ali se življenje mame samohranilke in mame v odnosu razlikuje kot dan in noč? Dejstvo je, da sem zdaj kot mama samohranilka bolj zadovoljna kot pred desetimi leti in mi je tako lažje. Statusov se ne da primerjati, in če sprejmeš okoliščine, se imaš v obeh primerih lahko lepo ali pa ne. Naše življenje je ena velika odločitev in za vse smo sami odgovorni.

Ste do teh spoznanj prišli sami ali ste hodili na predavanja? Moja zadnja knjiga z naslovom Moja samopodoba je moja odločitev je sad mojega procesa, raziskovanje moje samopodobe in želje, da zgradim tako samopodobo, v kateri se bom dobro počutila in si upala biti jaz. Prebrala sem ogromno knjig, opravila ogromno tečajev, predavanj, licenc in vsa ta orodja preizkusila na sebi. Če prebereš na tisoče knjig in tega ne udejanjiš v svojem življenju, nisi naredil ničesar. O teh konkretnih vajah pišem v knjigi, ki je bolj kot delovni zvezek. To je edina pot, pot je delo in odločitev za to delo.

Če bi moški vzel to knjigo v roke, bi se čudil? Je to povsem drug svet? Ne, moški in ženske smo si bistveno bolj podobni, kot mislimo. Edina razlika je, da smo bili vzgojeni drugače in da smo videti drugače. Še pred desetimi leti sem mislila, da moški težav s samopodobo nimajo, resnica pa je, da imajo moški zelo hude težave s samopodobo.

Zakaj? Ker so se znašli v skrajno nehvaležni vlogi. Če sva prej govorili o ženskah, ki so bile včasih brez pravic, so imeli moški vse pravice tega sveta in so si lahko dovolili vse. Tega pa danes ne morejo več. Polega tega so na svetu tudi ženske, ki delujejo po moškem principu, zato so moški res precej zmedeni.

Zanimivo je, ženske po eni strani želimo, da moški znajo udariti po mizi, da so mači, da sodelujejo pri vzgoji in da znajo kazati svoja čustva. Tudi njim se je težko znajti. Mnoge ženske znamo moškim krepiti njihovo nevrednost in obratno. Ker sem ženska, bolj razumem žensko dušo in čutim, da je pomoč ženskam moje poslanstvo, ampak v resnici je priročnik namenjen tudi moškim. Moški namreč potrebujejo točno to, kar potrebujemo ženske.

In to je? Da bi bili sprejeti in ljubljeni. No, in zdravi.

Se na vas bolj obračajo ženske ali moški? Ženske, ker jih ni sram prositi za pomoč.

Vam je pojavljanje v medijih pri tem delu kariere pomagalo ali je dodatno krepilo predsodke ljudi do vas? Na začetku mi je to prav gotovo pomagalo. Stranke so prihajale tudi iz radovednosti, zato da so me spoznali v živo. Na začetku mi je bilo zaradi tega neprijetno, potem pa sem ugotovila, da je to pozitivna stvar. Tudi tisti, ki so prišli iz radovednosti, so namreč kmalu ugotovili, da je povsem vseeno, kdo sem jaz. Mediator ali coach je samo prevodnik, ki pomaga, da se dva slišita, da odpre kakšna vrata pri kom, da se stvari začnejo stekati.

Najprej sem se ukvarjala z mediacijami, opravila sem vsa izobraževanja, to nadgradila tako, da sem tudi družinska mediatorka. Potem me je potegnilo v coaching, naredila sem tudi licenco za dreambuilder coacha, kar v praksi pomeni, da po tem programu ljudem pomagaš živeti svoje sanje.

Kaj počne coach? Marsikaj … Gre za celo strategijo, kjer s klientom obdelava določene faze njegovega razmišljanja. Bistvo pa je v tem, da je coach tam tudi kot opomnik, kot nekdo, ki pomaga, ki te dreza tam, kjer ti ne bi rad, da te, da ti pomaga splezati od tam, kjer ne želiš biti, in te pripelje do tja, kjer bi bil rad.

V ta namen sem izdelala tudi 12-tedenski program za samopodobo, ki se skoraj v celoti izvaja na internetu. S strankami smo 12 tednov v stiku prek e-pošte, izpolnjujejo delovne zvezke, pošiljam jim predavanja. Ves čas bedim nad njimi, seveda pa se srečamo tudi v živo.

Predavate tudi o javnem nastopanju. Zakaj tako neradi nastopamo? Zato, ker nas je sram. Ker mislimo, da nismo dovolj dobri in da bodo vsi videli, da nas je strah, da nismo tako "fajn", kot so mislili do zdaj, to je vse stvar samopodobe.

Danes otroci že v osnovni šoli neprestano nastopajo pred vrstniki, česar v naših časih ni bilo. To kaj pomaga pri samozavestnejšem nastopu? Ogromno. Otroci vidijo, da to pravzaprav ni nič posebnega. Druga stvar je, če se zgodi drama, če se ti ves razred smeji, kar je lahko zoprn vzorec za naprej. Ampak vse to se da izkoreniniti. In res je škoda, da ljudje toliko stvari ne počnemo zgolj zaradi prepričanj, da nam tako ali tako ne bo uspelo. Vse se da, tudi živeti tako, kot si želimo! Treba je samo pozabiti na določene vzgojne vzorce in dogodke iz preteklosti, zamenjati določena prepričanja in iti naprej. Treba se je znebiti čustvenega naboja omejujoče preteklosti in pogled usmeriti v prihodnost.

Kako pa to naredimo? Z vajami v knjigi (smeh).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin