ljubezen
Sreda, 2. 1. 2019, 11.05
5 let, 3 mesece
Ana Čertanec, avtorica priročnika (Ne)srečni konci
"Včasih sem se celo spraševala, ali se take stvari res dogajajo, ali ni to zgolj nekaj, kar lahko vidimo v filmih"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,31
1
Ana Čertanec je svoje izkušnje z razpadom partnerske zveze in izkušnje drugih, povezane z razhodi in spoprijemanjem z njimi, predstavila v priročniku z naslovom (Ne)srečni konci.
"Največja težava pri razpadu partnerske zveze je v tem, da za vse težave krivimo samo nasprotno osebo in se ne ozremo vase. Da je torej partner kriv za vse, mi pa smo povsem brez krivde. To po svoje razumem, v tistem trenutku tega vpogleda nismo sposobni in nam je lažje, če za vse okrivimo drugega, ne sebe. Šele ko na stvari pogledamo z razdalje, ugotovimo, da bi se marsičesa lahko lotili drugače," ugotavlja Ana Čertanec, doktorica prava in asistentka na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je o razhodih in soočenju z njimi napisala knjigo.
Doktorica prava in asistentka na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Ana Čertanec se je v priročniku z naslovom (Ne)srečni konci lotila tematike življenja po razhodu s partnerjem in iskanja novih priložnosti v življenju.
Tridesetletnica, ki ve, kaj hoče, in se ne sprijazni z nekaj manj, je po koncu partnerske zveze preprosto začutila, da mora svoje izkušnje zliti na papir. "Če s tem lahko nekomu pomagam, potem je to vredno," pravi temnolaska, ki še vedno čaka na svojega princa na belem konju. V šali pravi, da očitno prihaja na želvi, saj je njegov prihod še vedno zgolj na obzorju.
Priročnik o razhodih in načinih soočenja z njimi je izdala v samozaložbi, knjigo sama tudi trži in prodaja.
Partnerski odnosi niso ravno tema, ki bi jo pripisali osebi v vašem poklicu. Kaj vas je spodbudilo k pisanju knjige o razhodih, o partnerskih odnosih, ki pridejo do točke preloma?
Nekega dne sem preprosto začutila, da moram svoje izkušnje izliti na papir in da je to, če lahko s tem nekomu pomagam, vredno.
Se pravi, ni šlo za terapijo zase, ampak za druge?
Da, moje pisanje je bilo namenjeno drugim. Knjigo sem začela pisati približno dve leti po edini pravi zvezi, ki sem jo imela. V njej pišem o svoji izkušnji in izkušnjah mojih prijateljev. Vsako temo predstavljam z zornih kotov obeh partnerjev.
Kako ste se lotili raziskovanja terena? V priročniku nizate tudi primere in izkušnje z razpadom zveze drugih ljudi.
Zdelo se mi je, da sem slišala že toliko različnih zgodb, da obširnejša raziskava sploh ni bila potrebna. V obdobju, ko sva se z mojim partnerjem razšla, se je nekaj podobnega zgodilo tudi nekaterim mojim prijateljicam, tako da sem kar precej primerov poznala že prej.
Včasih sem se celo spraševala, ali se take stvari res dogajajo, ali ni to zgolj nekaj, kar lahko vidimo v filmih. Tudi od moških sem izvedela marsikaj.
"Svojo službo naravnost obožujem in ne želim, da bi si s knjigo ali čim drugim pridelala madež na svojem ugledu. Iskala, in mislim, da tudi našla, sem neko sredino, v kateri sem povedala dovolj, ne pa ravno vsega. Po svoje sem se morala razgaliti, sicer knjiga ne bi bila zanimiva, po drugi strani pa ohraniti razdaljo."
Na točki, ko sem ugotovila, da imam ogromno materiala, sem se lotila pisanja. Takrat nisem vedela, kam natanko me bo to pripeljalo, sem pa vedela, da bom, če bo spisanega dovolj in bom sama s tem zadovoljna, knjigo tudi izdala.
Pisanje sem začela januarja in z dvema mesecema premora končala oktobra. Knjiga je izšla decembra.
Ste se ubadali z vprašanjem, kaj pravzaprav sploh lahko napišete, da se ne bi preveč razgalili in tvegali izgube verodostojnosti pri študentih?
Da, to me je najbolj skrbelo. Svojo službo naravnost obožujem in ne želim, da bi si s knjigo ali čim drugim pridelala madež na svojem ugledu. Iskala sem, in mislim, da tudi našla, neko sredino, v kateri sem povedala dovolj, ne pa ravno vsega. Po svoje sem se morala razgaliti, sicer knjiga ne bi bila zanimiva, po drugi strani pa ohraniti razdaljo.
Vam je kdo od študentov kdaj namignil, da je knjigo prebral?
Seveda, kar naprej. Tudi knjigo sem predstavila na fakulteti in na njeno predstavitev povabila študente. Moram povedati, da so me na fakulteti pri moji nameri zelo podpirali, za kar sem jih zelo hvaležna.
Hvaležna sem tudi vsem, ki se mi za knjigo zahvalijo, češ, da sem jim s svojo zgodbo in izkušnjami drugih zelo pomagala v času razhoda. Taki odzivi mi resnično polepšajo dan.
"Od moških sem na primer dobila zanimiv kompliment, češ, da za žensko zelo logično razmišljam (smeh)."
Dobivate odzive tudi od moških, študentov?
Da, od moških sem na primer dobila zanimiv kompliment, češ, da za žensko zelo logično razmišljam (smeh, op. p.).
Sicer pa dobivam zelo pozitivne komentarje. Pravzaprav za zdaj nisem bila deležna niti enega negativnega. Več študentov mi je predlagalo, naj več naredim za promocijo knjige, češ, da gre za vsebino, ki bi morala med ljudi.
Ste spotoma ugotovili tudi, kdo ima več težav z razhodi? Moški ali ženske? Ali bi bilo napak posploševati?
Zelo odvisno. Od ljudi, ki jih poznam, je to približno polovica žensk in polovica moških. Stereotipno sicer velja, da imajo ženske z razhodi več težav, po drugi strani pa sem spoznala tudi ogromno zlomljenih moških. Ti se z razhodi soočajo različno. Nekateri postanejo ženskarji, drugi se zaprejo vase.
"Stereotipno sicer velja, da imajo ženske z razhodi več težav, po drugi strani pa sem spoznala tudi ogromno zlomljenih moških. Ti se z razhodi soočajo različno. Nekateri postanejo ženskarji, drugi se zaprejo vase." (Fotografija je simbolična).
Če se zdaj ozrete na razpad svoje zveze … Ste se odzvali na primeren način?
Da, mislim, da na zelo primernega. Verjetno bi lahko kaj popravila, v 95 odstotkih pa sem se odzvala pravilno. To pomeni, da sem stvari reševala predvsem miroljubno, brez prepirov in brez zamer.
Je pa zgodba povsem drugačna, če se v zvezi rodijo otroci.
Zagotovo. Če moraš gledati na otroka, se odločati, kako naprej, je to brez dvoma velik izziv, še posebej, če je razlog za razpad zveze varanje.
Ste ugotovili, kaj je največja napaka, ki jo delamo pri razhodih?
Po moje je največja težava v tem, da za vse težave krivimo samo nasprotno osebo in se ne ozremo vase. Da je torej partner kriv za vse, mi pa smo povsem brez krivde.
To po svoje razumem, v tistem trenutku tega vpogleda nismo sposobni in nam je lažje, če za vse okrivimo drugega, ne sebe. Šele ko na stvari pogledamo z razdalje, ugotovimo, da bi se marsičesa lahko lotili drugače.
"Šele ko na stvari pogledamo z razdalje, ugotovimo, da bi se marsičesa lahko lotili drugače."
Ste sami prišli do tega sklepa ali ste potrebovali pogovor s strokovnjakom?
Ne, pogovori s kolegicami so bili povsem dovolj. Ugotovila sem, da sem v obdobju zveze izgubila večino prijateljic, saj mi je zanje zmanjkalo časa, a smo po mojem razhodu s partnerjem hitro spet našle skupno pot. Od takrat smo nerazdružljive. To je naša "podporna skupina", stojimo si ob strani in to je zame neprecenljivo.
1