Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
2. 7. 2017,
4.03

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

10

Natisni članek

Veronika Podgoršek odnosi partnersko svetovanje partnerstvo spolnost

Nedelja, 2. 7. 2017, 4.03

6 let, 6 mesecev

Intervju z Veroniko Podgoršek

Smo ljudje poleti bolj nezvesti kot čez leto? #intervju

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

10

Nas poletje, sprememba okolja, premami, da smo nezvesti? Je to čas, ki bi ga morali izkorisiti in kvalitetno preživeti s partnerjem? Kaj v odnosu je pomembno? Na kaj moramo biti pozorni? Kako pomembni so spolni odnosi?

Dr. Veronika Podgoršek je doktorica znanosti iz področja družinske in zakonske terapije. Je tudi kolumnistka in predavateljica. Terapevtsko delo opravlja po modelu relacijske družinske terapije kot samostojna terapevtka na Psihoterapevtskem inštitutu, ki ga je ustanovila leta 2006. Je poročena in je mati treh deklet.

Poletje je čas, ko imajo pari več priložnosti za pogovor in pogosto se dogaja, da zaradi tega pride do težav, opozarja Veronika Podgoršek.  | Foto: Maruša Rožič Poletje je čas, ko imajo pari več priložnosti za pogovor in pogosto se dogaja, da zaradi tega pride do težav, opozarja Veronika Podgoršek. Foto: Maruša Rožič Začelo se je poletje. Čas dopustov, počitnic. Drži, da so v tem času ljudje bolj pogosto nezvesti?
Odvisno. Če so ljudje v tem času v osnovi veliko več skupaj, je možnost za nezvestobo veliko manjša kot recimo med letom, ko smo v službah. Razen, če seveda nezvestoba oziroma odnos z nekom tretjim traja od prej in se vleče v poletje.

Nekaj drugega pa so poletne romance, to pa v osnovi ni nezvestoba, če se to dogaja, ko se konča kakšno razmerje, potem je lahko kratkih razmerij veliko več in tega v tem času je več.

Verjetno tudi priložnosti.
Točno tako, spremenimo okolje, sprostimo se. Naj dodam, da čeprav je v tem času za nezvestobo manj priložnosti, je pa več priložnosti, da partnerji prihajajo v konflikte, saj več časa preživijo skupaj. V času, ko so službe, šole, vsakdanje obveznosti, ljudje nimajo časa spregovoriti o določenih stiskah, ki nastanejo znotraj partnerskega odnosa skozi leto in dajo te stvari pod preprogo. Zamere pa ostajajo. Potem se hitro zgodi, da se stvari začnejo odpirati ali trajajo na čustveni bazi tudi v času poletja. Posledično pride do tega, da se partnerja nima kaj pogovarjati oziroma imata tako veliko stvari za predelati, da v dopustu niti ne uživata.

Se torej dogaja, da jeseni, ko so dopusti mimo, pride več parov s težavami na terapijo?
Ja, definitivno. To je posledica, da gredo potem k neki tretji osebi na nevtralno področje, da se pogovorijo, najdejo skupni jezik: da se ne prepričujeta, kdo ima prav, da se razumeta, da slišita drug drugega in da najdeta neko skupno rešitev. 

Odprti odnosi, ko smo čustveno vezani in nam nekdo veliko pomeni, pa so pesek v oči in jih ne podpiram. Če do partnerja še gojimo čustva, ga ne moremo deliti, še posebno pa ne moremo gledati, kako se predaja drugemu - razen če smo bili v mladosti ali prejšnjem partnerstvu zelo močno prevarani; zlorabljeni in zapuščeni in se poskušamo z odprtim odnosom zaščititi pred ponovno bolečino, saj nas je strah intime in navezanosti. Prav tako je v ozadju lahko potreba po razburjenosti, novosti, neobremenjenosti, ki samo prekriva dejstvo, da partnerja med seboj nista čustveno globoko uglašena in povezana.

Iz knjige Ljubezen na terapiji

Kdo je bolj pogosto nezvest: moški ali ženske?
Čisto enako.

Pa se je v vsem tem času, odkar se ukvarjate s svetovanjem parom, kaj spremenilo na tem področju?
Nezvestoba obstaja, odkar obstaja človek. Spremenilo se je to, da se je že sama konstitucija odnosov, vloge moškega in ženske spremenila. Včasih so bile ženske bolj doma, so skrbele za družine in ni bilo niti toliko možnosti za nezvestobo. Danes je drugače, saj je ogromno možnosti, po drugi strani si pa ženske govorijo: zakaj bi bilo moškim nekaj dovoljeno, ženskam pa ne. Kljub temu, da v teh primerih ne govorimo o tem, ali je enemu ali drugemu dovoljeno, ampak v osnovi tega ne potrebujemo in ni prav.

Žena namrgodena pomiva in žvenket kozarcev močno preglasi televizijo.
Mož: Je kaj narobe?
Žena: Ne.
Mož: Zdi se mi, da je nekaj narobe.
Žena zavzdihne in zavije z očmi: Nič ni.
Mož: Zakaj pa se mi potem zdi, da boš vsak čas vse razbila?
Žena: Nič ni. A greš ti pomivat?Mož: Samo da ni nič narobe ....


Pomembno se je torej zavedati, da ni nujno, da sta besedna in telesna komunikacija vselej usklajeni; v takšnih primerih večinoma izid pogovora določa slednja. Tudi mož iz našega primera niti približno ne verjame ženi, da je ne moti njegovo poležavanje pred televizorjem, medtem ko ona dela. Pomivati pa se mu tudi ne ljubi.

Iz knjige Ljubezen na terapiji

Ali obstaja idealen odnos?
Tako bom rekla: odnos sestavljata dva posameznika, ki sta si različna. Idealen odnos je takrat, ko oba delujeta v dobro drug drugega in idealen odnos je takrat, ko vzameta del vsakega pogleda na svet in ga združita v njun pogled na svet. Za to pa je predpogoj zelo dobra komunikacija, da se partnerja spoznata. Si data vedeti, kaj si želita in česa ne želita, kaj jima je in kaj jima ni všeč ...

Je pa danes veliko težje snovati partnerske odnose kot včasih, ker se je spremnil način življenja, vrednote, prioritete in skozi življenje, ko pridejo vsakodnevne frustracije, rasti in še znotraj tega se morata dva razvijati in ob vsem tem komunicirati. Zato je v osnovi to toliko težje. Danes partnerja nista skupaj zato, ker morata biti skupaj, ne pridemo več do tistih stavkov, ko nekdo reče: saj te ne tepe, kaj ti pa manjka.

"Vsak posameznik je drugačen, vsak par je drugačen, in to je vedno treba upoštevati." | Foto: Maruša Rožič "Vsak posameznik je drugačen, vsak par je drugačen, in to je vedno treba upoštevati." Foto: Maruša Rožič

S kakšnimi predstavami o idealnem odnosu ljudje pridejo na terapije?
V osnovi pridejo s tem, da si želijo dober partnerski odnos in največkrat je težava v neslišanosti, nerazumljenosti in posledično občutku neljubljenosti. Ko ljudje pridejo na terapijo, pogosto rečejo: Ne, to je tako. Odgovarjam: Saj je tako, ampak zate. Poslušaj in sliši, kako pa je to zame. Jaz to stvar vidim zelo drugače. Če tebe v danem trenutku zebe, je lahko meni vroče. Oboje je v osnovi prav, umetnost je, ali lahko midva slišiva in razumeva drug drugega in najdeva znotraj odnosa tisto, da bo ustrezalo obema. Na tem področju se najmanj slišimo in prepričujemo drug drugega, kdo ima prav. Vsak ima svoj prav, in to je treba sprejeti.

Komunikacije je torej eno priporočilo za dober odnos. Kaj je še pomembno v odnosu? Koliko pozornosti naj namenimo drug drugemu? Koliko naj bo druženja s prijatelji?
To je zopet zelo različno od posameznika do para in prav nihče od nas ne more reči, kaj je tisto, kar bi moralo biti, kako je prav. Če se najdeta dva, ki si želita preživljati čas absolutno skupaj in če je to njima super, zakaj ne. In če se po drugi strani dva najdeta, ki si želita imeti različne hobije, imata različne dejavnosti in če to njima odgovarja, zakaj ne. Morata se pa oba strinjati. V primeru, da se en ne strinja, potem trpita oba. Če bi ljudje sledili nečemu, kar je opisano kot ideal, ampak ni njihov ideal, to ne more biti v redu.

Spolno življenje: kako pomembni in kako pogosti so spolni odnosi?
Spolnost je spet tipičen primer, kako smo si ljudje različni. Lahko govorimo o statistikah, kako pogosto bi morali imeti spolne odnose. Poznam primere, ki jim spolnost enormno pomeni in so tudi zelo seksulani tipi in imajo spolne odnose vsak dan, lahko tudi večkrat na dan. So pa drugi, ki to počnejo enkrat na teden ali pač petkrat na mesec. Umanjkanje pa seveda ni v redu. Kolikokrat, na kakšen način in kako, je odvisno od para. Oba morata biti zadovoljna in zadovoljena.

Kako pomembno je, kje rešujemo težave? Pride do konflikta v partnerskem odnosu, s partnerjem ga ne uspemo rešiti, ga potem rešujemo s prijatelji, znanci, sorodniki, si poiščemo pomoč?
Prijateljstva, družina, ljudje, ki jim zaupaš, so nekaj krasnega in če so nekomu v težkih trenutkih ob strani, je to neprecenljivo. Ob tem pa se je pomembno zavedati, da je vsak na svojem področju strokovnjak. Če te grlo boli, greš k zdravniku in ne pokažeš samo prijateljici. Če imaš vaginalne probleme, greš h ginekologu, ne pokažeš tega prijateljici.

Kako deluje naša psiha, to prepogosto ljudje jemljemo preveč zlahka in težava nastopi, da ljudje, ki niso strokovnjaki, kar je seveda nekaj popolnoma normalnega, vzamejo stvari na sebe. Prek sebe, prek lastnih izkušenj, prek lastnih očal, prek lastne zgodovine, prek lastnih vzorcev se podaja informacije. Baza dejanske pomoči je pustiti sebe ob strani, psihoterapevti smo v osnovi nepomembni, pomemben je človek in kaj se znotraj njega dogaja in predvsem zakaj: zastaviti tista vprašanja in najti tiste odgovore, ki so najbolj pomembni in definirajo tega človeka. Če bo nekdo prestrašen, jezen na partnerja, na ves svet ... lahko pride do tega, da svetuje na podlagi te svoje negativne izkušnje.

Če imamo res radi svojega otroka, mu ne bomo nikoli govorili grdo o drugem roditelju. S tem bomo namreč najbolj prizadeli otroka. Če se v partnerskem odnosu zgodi kaj radikalnega (na primer, če se s partnerjem razidemo), otroka seveda o tem obvestimo, nikakor pa mu ni treba poslušati podrobnosti, kaj nam je partner storil, kaj vse je narobe, da je odšel z drugo itd. Take zgodbe otroka ne zanimajo niti ko je star pet let niti ko jih ima trideset, ne glede na to, kakšen odnos imajo sami z drugim staršem. V vsakem primeru jih bo užalilo, prizadelo in bolelo. Otrok namreč z vsakim od staršev gradi svojstven odnos. 

Iz knjige Ljubezen na terapiji

"Danes je veliko težje snovati partnerske odnose kot včasih, ker se je spremenil način življenja, vrednote, prioritete in skozi življenje ..." | Foto: Maruša Rožič "Danes je veliko težje snovati partnerske odnose kot včasih, ker se je spremenil način življenja, vrednote, prioritete in skozi življenje ..." Foto: Maruša Rožič

Kdaj je čas, da se odnos prekine? Kdaj je dovolj?
Vsak ima odgovor zase, nihče nikomur v osnovi odgovora ne more podati in je krivično, če ga. Mislim pa, da vsak človek znotraj sebe začuti in prepričana sem, da je vsakdo, ki bere ta intervju, vsaj enkrat v življenju šel narazen z nekom. Če si ti nekoga zapustil, potem si vedel, zakaj si to storil. Če si bil zapuščen, potem so razlogi lahko drugačni. Z nekom ostaneš zato, ker je več dobrega kot slabega. So stvari, ki jih lahko sprejmeš in človeka sprejmeš z napakami, ki so lahko tudi simpatične. So pa stvari, ki jih posameznik ne more sprejeti in takrat v takem odnosu ni prihodnosti. Pa ne govorimo, da je nekdo slab, da je z njim nekaj narobe. Ne, sta samo dva posamaeznika, ki sta si različna. Treba je govoriti o sebi, ne o drugem.

Nekoč me je poklical moški raskavega glasu in z veliko žalostjo v srcu. Rekel je, da bi se rad čim prej pogovoril z mano. Nekdo ga je prebutal, ker mu je zapeljal ženo. Prišel je, toda ko sva se srečala, ni hotel govoriti o sebi. Komentiral je mojo pisarno in mene, spraševal o mojem delu, zbijal šale o pacientih in se nasploh sam sebi zdel zelo pomemben in pameten - pa kaj potem, če je šepal in imel zdelam obraz. Mene je njegov klovnovski pristop odvračal; jasno mi je bilo, da temelji na gromozanskem strahu.

Čez približno dva meseca se je ta moški vrnil, v globoki depresiji. Modrice so do takrat že izginile in tudi o klovnu ni bilo več sledu. Izkazalo se je, da ni šlo za žensko, ki jo je zapeljal, in potem tisto besno gorilo, s katero je bila poročena, niti za nesrečni pretep. Šlo je za čim več žensk, ki jih je hotel, moral imeti. Šlo je za to, da je takoj, ko se je znebil ene, razmišljal samo o tem, kje bo dobil naslednjo. In končno je šlo predvsem za to, da tako ni mogel več živeti, ker je bil prazen, ker se je tresel, ker ga je vse bolelo v prsih in "ker se bo enkrat vrgel čez most, če se ne bo kaj spremenilo". Tokrat je bil pripravljen na (počasno) soočenje s sabo in koščki njegove zgodbe so se začeli sestavljati. 

Iz knjige Ljubezen na terapiji

"Na nek način so ljudje, ki jih srečujem, del mojega življenja. O njih seveda razmišljam, ne morem tega popolnoma odklopiti in si v osnovi tega niti ne želim." | Foto: Maruša Rožič "Na nek način so ljudje, ki jih srečujem, del mojega življenja. O njih seveda razmišljam, ne morem tega popolnoma odklopiti in si v osnovi tega niti ne želim." Foto: Maruša Rožič

S kakšnimi težavami ljudje najpogosteje pridejo k vam?
Težave so kar najrazličnejše, depresija, nezvestoba, tesnoba, težave v spolnosti ... Pomembno pa se je zavedati, da je ta predstavljena težava le bolj vidni problem ali še bolje posledica nečesa globljega. Zato nas zanima in vedno iščemo, od kod to prihaja. Da lahko razumemo. Ko razumemo, namreč lahko spreminjamo. Najbolj pogosto pa je nepoznavanje samega sebe in umanjkanje komunikacije, ker preprosto ne govorimo, se ne izražamo in stvari zaradi tega tudi ne morejo biti razrešene. Niso pa to preproste situacije, to je težko, boleče, prisotni so strahovi. Primer nezvestobe je lahko stvar posameznika, ki si dovoli nekaj takega, lahko je razlog v partnerskem odnosu, lahko je odgovor na različne zlorabe.  

Ljudje vedno več želijo delati na sebi. To se kaže na vseh področjih. Na sebi je v smislu psihe še najtežje delati. Premiki se začnejo s telovadbo, prehranjevanjem, načinom življenja. Posledično pride še delo na sebi. Če hočemo ali nočemo, je potrebno zarezati v samega sebe in v naše odnose, čeprav je to lahko najbolj boleče.

Knjiga z naslovom Ljubezen na terapiji je nastajala skoraj tri leta.  | Foto: Aleksandra Saša Prelesnik Knjiga z naslovom Ljubezen na terapiji je nastajala skoraj tri leta. Foto: Aleksandra Saša Prelesnik

Lahko ločite delo in zasebno življenje?
Na nek način so ljudje, ki jih srečujem, del mojega življenja. O njih seveda razmišljam, ne morem tega popolnoma odklopiti in si v osnovi tega niti ne želim. Velikokrat, ko terapija s posameznikom ali parom še traja, razmišljam, kaj si želim vprašati, na način, da snujem niti, povezave, kaj vse je lahko v ozadju, kaj lahko še naredimo. Z nekom, s katerim se terapija že konča, pogosto pomislim, kaj se s to osebo dogaja. Najbolj vesela sem, mnogo je takih, ki se čez čas še javijo, in to je tisto, kar poboža dušo. Ko veš, da delaš v njihovo dobro in če lahko nekomu vsaj malo pomagaš na poti, je to to.

Pred kratkim je izšla vaša nova knjiga o odnosih. Kako je nastajala? Komu je namenjena? Komu bi jo priporočali?
Vsaka knjiga nastaja precej časa in v tako knjigo je vloženega veliko dela. To je moja tretja knjiga, tretji projekt, ki je trajal dve, tri leta. Je plod 15-letnega terapevtskega dela. Je pa bolj širše zastavljena in temelji predvsem na temeljnih točkah za dober partnerski odnos in, kjer se po drugi strani dogaja največ težav, torej intimnosti oziroma bližini, spolnosti, komunikaciji, družini, fantazijah, financah … temelji pa na praktičnih primerih. To so zgodbe in znanje ljudi. To je knjiga o ljudeh za ljudi. Iz praktičnih zgodb se vsi mi lahko nekaj naučimo, ne da se ob tem naslajamo, ampak začnemo razmišljati o sebi.

Ste vi srečni?
Jaz sem v osnovi srečna. Zelo srečna. Kar pa ne pomeni, da nimam frustracij, ali da se s frustracijami vsakodnevno ne srečujem. Vedno delam in iščem poti, ki me osrečujejo, ki me zadovoljujejo in kjer se jaz počutim dobro.

Kaj vpliva na vašo srečo?
Odnos do same sebe. Koliko sama sebi dovoljujem biti jaz in stati za tem. Da si dovolim se izražati, da si dovolim in hodim pot, ki sem jo v življenju želela ali jo želim hoditi in kljub vsem padcem in bolečini, tudi jaz delam napake in pridem v enosmerno pot, da grem korak nazaj in grem v drugo smer, da se ne ustavim, ampak da si vedno rečem: Veronika, to je tvoja pot življenja, to je tvoja knjiga življenja in kakšno knjigo si želiš spisati. Vstani in hodi. "Za svojo srečo in življenje, kot si ga želiš živeti, je potrebno delati danes." | Foto: Maruša Rožič "Za svojo srečo in življenje, kot si ga želiš živeti, je potrebno delati danes." Foto: Maruša Rožič

Življenje je na nek način kratko. In ko je enkrat prepozno, je prepozno. Za svojo srečo in življenje, kot si ga želiš živeti, je zato potrebno delati danes. V osnovi pa je tisto, kar me najbolj osrečuje, dober partnerski odnos, kjer dva delujeta in delata v dobro drug drugega. Sem zelo močno družinski, materinski človek.

Ne spreglejte