SiolNET. Trendi Odnosi
2,49

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Rak na modih

Novinar pri 30 letih zbolel za rakom: "Moški imamo težave z izkazovanjem čustev" #video

2,49

termometer

Denis Malačič
Foto: Ana Kovač

Novinar, 33-letni Denis Malačič, Prekmurec v prestolnici, je pred tremi leti zbolel za rakom mod, ki je najpogostejša oblika raka pri mladih moških. Deloholiku, kakršen je bil, je bolezen pokazala, da se bo treba umiriti, nekaj spustiti ter spoznati, kaj in kdo je res pomemben. 

November je namenjen ozaveščanju javnosti o zdravju in boleznih, ki prizadenejo moško populacijo. Vzrok za nastanek raka na modih ni znan, znano je le, da bolezen najpogosteje prizadene moške, mlajše od 40 let.

Kot novinar se je Denis Malačič pred svojo diagnozo raku posvetil s kar tremi prispevki. A niti enkrat ni pomislil na to, da bi ga lahko dobil tudi sam.

"Pri tridesetih sem zaznal spremembe na svojem telesu. Poleti 2018 sem opazil, da se mi desno modo povečuje, in v glavi sem se prepričeval, da je to zagotovo kakšno vnetje in da ni nič posebnega. A ko je modo postajalo vedno večje, tako da me je motilo že pri spanju, sem se naročil pri zdravnici, ki me je napotila na specialistične preiskave. 6. septembra 2018 sem v popoldanskih urah izvedel, da imam tumor. V ponedeljek sem bi sprejet v UKC, v torek sem imel operacijo mod. Naslednje jutro so mi pri viziti povedali, da bom naslednji teden začel zdravljenje na onkološkem inštitutu." In novo obdobje Denisa Malačiča se je začelo.

Po prvi misli, da gre zgolj za vnetje, ki se bo pozdravilo s kakšnim antibiotikom, ste v nekaj dneh pristali na onkološkem inštitutu. Kako je potekala kemoterapija?

Imel sem malce drugačen cikel kemoterapij kot pri drugih vrstah raka. Od ponedeljka do petka sem bil ves čas v bolnišnici, priklopljen na cevke, po katerih sem dobival citostatike v kombinaciji z zdravili. Po prvih štirih dneh sem bil fizično še tako močan, da sem se s prijateljicami odpravil na Krnsko jezero, kar je kar nekaj ur hoje, in se čudil, kako ljudje neprimerno govorijo o težavah s kemoterapijo. A po drugem ciklu kemoterapije me je sesulo do konca. Moj imunski sistem se je podrl, po kemoterapiji sem se ponovno znašel v bolnišnici, v izolaciji. Na srečo to ni vplivalo na nadaljevanje cikla zdravljenja, a sem pri tretji kemoterapiji dobil posebno zdravilo, injekcijo neulasta, ki je zaščitila moj imunski sistem.

So vam zdravniki rekli, da ste prišli zadnji čas na pregled, ker bi se drugače lahko končalo drugače?

Tega niso rekli, a dejstvo je, da je bilo res bolj kot ne zadnji čas. Ko sem izvedel za diagnozo rak, je bil to zame velik šok. Ne spominjam se, kaj točno je sploh bila moja diagnoza oziroma kaj točno mi je zdravnik govoril. Bral sem površno, stiskalo me je pri srcu. Vem, da je bilo veliko rakastih markerjev po mojem telesu, in vem, da to ni bilo dobro. Rak se je razširil na pljuča in bezgavke.

"Zanimivo je, da sem pred obiskom zdravnika opažal, da kašljam kri, imel sem tudi slab glas. Ampak dokler me moda niso že močno bolela, sem odlašal z obiskom zdravnika." "Zanimivo je, da sem pred obiskom zdravnika opažal, da kašljam kri, imel sem tudi slab glas. Ampak dokler me moda niso že močno bolela, sem odlašal z obiskom zdravnika." Foto: Ana Kovač

Verjetno se diagnoza rak ni skladala z vašim razmišljanjem o tem, kako živeti pri tridesetih.

Zagotovo. Kot novinar sem o tematiki raka večkrat poročal in vedno sem mislil, da se meni to ne more zgoditi. V preteklih letih sem si novembra puščal brke ter opozarjal na tematiko raka na modih in prostati. Zanimivo je, da sem bil kot študent na obisku pri sošolkini mami, ki je bila neke vrste vedeževalka. Zagotovila mi je, da ne bom zbolel za rakom, in jaz sem ji to kar verjel. Ko mi je zdravnik povedal diagnozo, sem najprej pomislil, zakaj mi to govori, če jaz ne bom zbolel za rakom (smeh, op p.).

Ste se spraševali, zakaj ravno vi?

Seveda sem se, čeprav ti vsi svetujejo, da tega raje ne počni. Ampak kaj naj bi počel drugega med osmimi meseci bolniškega dopusta? Poskušal sem si pomagati z različno pozitivno naravnano literaturo, da sem izboljšal svojo miselno naravnanost.

Kakšen je bil odziv domačih in okolice?

Za moje domače je bilo zelo težko, ker nihče v naši družini še ni zbolel za rakom. Mene je doletelo pri tridesetih, ko se mi je zdelo, da mi svet leži pod nogami. Sestra, ki je medicinska sestra, je po izvidih videla resnično sliko, ki si je sem nisem dovolil priznati.

"Ko sem začel govoriti o raku, se mi je oglasilo vsaj 20 moških, ki so me spraševali, kako sem opazil bolečino, spremembo. V dveh primerih se je izkazalo, da je šlo za tumor." "Ko sem začel govoriti o raku, se mi je oglasilo vsaj 20 moških, ki so me spraševali, kako sem opazil bolečino, spremembo. V dveh primerih se je izkazalo, da je šlo za tumor." Foto: Ana Kovač

Videl sem, da jim je hudo in da ne vedo, kako se obnašati do mene. Spominjam se, da me je klicala teta, češ da bi rada darovala mašo za moje zdravje. To je bilo zame čisto preveč. Hvaležen sem domačim, da so bili toliko močni in da so se nam zaradi diagnoze spremenili odnosi. Zdaj si bolj izkazujemo ljubezen in smo veseli, da se imamo. Ko pridem domov, se objamemo, in ko grem, se objamemo.

Mislim, da imamo moški težave z izkazovanjem čustev in da jih teptamo z različnimi opojnimi substancami. Ni sramota, če se zjočemo in govorimo o svojih občutkih. Do bolezni nas pripeljejo različne stresne situacije.

Sami nimate težav z govorjenjem o bolezni, a vsem verjetno to ni prijetno.

Očitali so mi, da se preveč hvalim s tem, da sem prebolel raka, in da preveliko govorim o tem. Češ da je veliko ljudi na svetu bolnih, pa o tem nihče ne govori. Med zdravljenjem sem spoznal ljudi, ki jim je družina prepovedala, da bi govorili o bolezni. To je velika težava, saj moramo iskreno govoriti o tem, s čimer se spoprijemamo. Ne smemo se pretvarjati in tega zadržati zase.

Na koliko časa imate zdaj preglede?

Najprej sem imel redne preglede na vsake tri mesece, zdaj imam pregled na pol leta.  

Imate pred pregledi tremo? Čutite strah?

Malce pa že. Zelo sem bil vesel, ko mi je po koncu osmih mesecev bolniškega dopusta pripadalo zdravljenje v zdravilišču. Izboril sem si zdravljenje v Strunjanu, kjer sem res zadihal in se pomiril. Počasi sem se regeneriral. A ko se karkoli spremeni na mojem telesu, takoj postanem paničen. Zdaj res redno spremljam svoje drugo modo, česar prej nisem počel. Ko se vračam na onkološki inštitut, je vedno prisoten grenak priokus, čeprav sem zdravnikom ves čas zaupal in so bile tam res srčne osebe.

Denis med zdravljenjem Denis med zdravljenjem Foto: Osebni arhiv

Zadnji pregled sem imel pred mesecem in pred tem sem dobil črevesno virozo oziroma neke prebavne težave. Ustrašil sem se, da je to kakšen nov znak bolezni. Odleglo mi je, kako je UZ pokazal, da je z mano vse v redu, ampak, kot kaže, je psiha naredila svoje. Poskušam odmisliti skrbi, ker vem, da to ni dobro, a res si ne želim biti spet tam, priklopljen na cevke, vonjati zdravil, urina ... Postane mi slabo, ko se samo spomnim na to.  

Kljub grozni diagnozi so številni rakavi bolniki hvaležni za to izkušnjo, saj se je njihovo življenje obrnilo na bolje. Tudi vam?

Tudi sam sem hvaležen, da me je doletelo pri mladih letih. Ko si mlad, želiš doseči veliko, pomembna so ti pričakovanja okolice, zato se izgubljaš v tem, kaj je prav in kaj ni. Bil sem razdeljen na tisoč koncev. Zdaj sem se umiril in imam več časa zase. Rad imam naravo, veliko sem zunaj. Hvaležen sem za majhne stvari. Znam se bolje zaščiti pred stresom. Ko gledam nazaj, vidim, da sem bil do sebe preveč zahteven.

So v postopku zdravljenja v vaše življenje vstopili novi prijatelji, stari pa odšli iz njega?

Vsak bolnik lahko potrdi, da se zgodi selekcija odnosov. Še do danes se mi določeni znanci niso oglasili. Določeni so mi priznali, da niso vedeli, kaj naj naredijo in kako naj se obnašajo do rakavega bolnika.

Veliko je bilo odnosov, ki mi niso dali veliko dobrega, samo izčrpavali so mojo energijo. Ljudje so samo jamrali in ničesar nisem imel od njih. Med zdravljenjem sem veliko razmišljal, zdaj je moj odnos do pravih prijateljev veliko bolj pristen.

Kakšen je vaš nasvet, kako pristopiti do bolnika?

Ne vem, kaj točno je najbolje narediti, a lepo je, da ga povprašate po počutju in mu zaželite res dobro okrevanje. Med zdravljenjem sem pisal blog ter našel terapijo za celjenje ran in bolečine. Spoznal sem nove ljudi in včasih so me ti neznanci celo bolje razumeli kot nekdo, ki sem ga poznal že vse življenje. Dokler nisem zbolel, tudi sam nisem bil dober v tem, kako se obnašati do nekoga, ki je zbolel ali mu je hudo.

Ali ste potrebovali terapevtsko pomoč?

Ne, vem, da obstaja brezplačna psihološka pomoč za bolnike in člane družine. Prebral sem veliko knjig o samopomoči. Verjamem v to, da je svet več od tega, kar vidimo, in da je zdravljenje odvisno od nas samih.

"Razumem čar življenja, znam videti lepoto vsakega dne posebej." "Razumem čar življenja, znam videti lepoto vsakega dne posebej." Foto: Ana Kovač

Ali boste lahko še imeli otroke?

Na začetku so me seznanili s tem, da lahko po terapiji postanem neploden, zato so mi ponudili možnost zamrznitve semena. To je bila ena najbolj groznih izkušenj med zdravljenjem. Predstavljajte si: seznanjeni ste z diagnozo rak na modih, potem pa morate iti v sobo darovat seme. V kabini, kjer je glava polna misli na bolezen, sem se moral vzburiti, tako da ni bila ravno prijetna izkušnja. Sedem epruvet so zamrznili za pet let, potem mi bodo še enkrat vzeli seme. Kakšna bo kakovost semena kasneje, ne morejo vedeti. Za zdaj o otrocih še nisem razmišljal.

Ali je zaradi operacije in kemoterapije ugasnila tudi spolna sla?

Kaj veliko je po koncu zdravljenja ni bilo. Sploh mi ni bilo do spolnih odnosov in pomislil sem, da imam premalo testosterona. Ko sem šel na pregled, je bila raven v redu. Težava je bila zgolj v moji glavi. Zdaj imam eno modo, in če se bo bolezen ponovila in mi bodo vzeli še drugo, bom neploden.

"Bolezen in nato romanje po Caminu sta me prizemljila." "Bolezen in nato romanje po Caminu sta me prizemljila." Foto: Ana Kovač

Kaj predlagate moškim? Kako naj skrbijo za svoje zdravje?

Redno naj si pregledujejo moda, če opazijo spremembo, naj gredo do zdravnika. Če se pojavi bolečina, naj nikar ne odlašajo. Ob pravem času je lahko potrebna le operacija brez kemoterapije.

Kot drugo jim svetujem, naj nikar ne zadržujejo čustev zase, iskreno je treba govoriti o počutju, čustvih in jih razkriti svojim bližnjim.  

Maja ste končali terapije, avgusta ste se odločili za romanje po Caminu. Neverjetno, a kot kaže, ste to potrebovali?

To je bilo zame nekaj najlepšega. Moji doma so bili malce v strahu, ali bom zmogel. Odšel sem na portugalski del poti, na 400 kilometrov. V 16 dneh sem prehodil po 30 kilometrov na dan. To je bilo res čarobno potovanje, vsak dan sem jokal od sreče. Predeloval sem bolezen in bolečino, ob tem pa čutil hvaležnost, da sem še tukaj. Čutil sem, kako se mi pljuča širijo, to je bilo res čarobno. Med neznanimi ljudmi sem dobil toliko navdiha.

Denis ima s Camina same presežne spomine. Denis ima s Camina same presežne spomine. Foto: Osebni arhiv  A ne potrebujemo Španije, lahko gremo na pohodne poti po Sloveniji. Letos sem končal pohodniško pot Juliana Trail, ki poteka okoli Julijskih Alp. Drugo leto nameravam spet na Camino, tokrat v daljši različici.

Imate kakšen nov strah?

Nimam, zdi se mi, da imam večje zaupanje vase in v življenje. Večje zaupanje, da bodo, tudi če se bolezen ponovi, ob meni ljudje, ki bodo poskrbeli zame.

Preberite še:

Klara Čampa Trendi "Nisem žrtev, bolezen je pravzaprav moje zdravilo"

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin