Mobilnik krade čas, ki bi ga morali starši dati svojim otrokom

Tomaž Grubar je glasbenik, producent uspešnih medijskih projektov, popotnik, predvsem pa je mož in oče. Odgovornost, ki mu jo nalaga starševstvo, jemlje resno. Morda, ali pa še posebej zato, ker soustvarja medije. V njih prepoznava dobro in zlo. Drzni eksperiment novodobnega puščavništva, nepredstavljivi korak enoletnega eksperimentalnega izstopa iz mobilne čredice v letu 2013, je zapisal v knjigi Odklon 2013. Knjiga predstavlja vsebino dokumentarnih zapisov, ki so skoraj surovi in zato toliko bolj iskreni in resnični, pred bralca postavijo kruto ogledalo. Po mladinskem romanu Resničnostni šov in potopisni družinski lepljenki Okrog Sveta do srca je Odklon 2013 njegova tretja knjiga.

Ko ste ugotovili, da je mobilni telefon vaša ječa, ubijalec vaše kreativnosti, ste si rekli, poskusimo biti eno leto brez tega mojega uničevalca. Zakaj prav eno leto? Eno leto je čas naravnega kroga. Čas, ko se neka stvar razvije do konca. Ena mesec ali en dan je prekratko obdobje.

Rekli ste si tudi, da videza infodžankija ne boste predali svojim otrokom. Pred dnevi sem na televiziji gledal oddajo o uporabi novodobnih informacijskih tehnikalij. Strokovnjaki so se spraševali, kako naj otroke vzgajamo, kako je treba zmerno uporabljati te moderne tehnične naprave, nekako omejiti ali osmisliti uporabo. Trdim, da je edino z zgledom mogoče to narediti. Kako naj pričakujem od otroka, da bo primerno reguliral uporabo, če je prva in zadnja stvar dneva, leta, življenja starš z mobilnikom na ušesu?

Zakaj ste se odločili, da boste poskusili živeti brez mobilnika in ne raje npr. elektronske pošte? Bistvena razlika. Elektronsko pošto, četudi jo imate zdaj vsi na mobilnih telefonih, imam jaz še vedno zgolj samo na računalniku. Torej jo berem samo takrat, ko uporabljam računalnik.

Zanimalo me je, kakšno bo življenje brez zapovedane stalne vsedosegljivosti. Ali se bo vse ustavilo, kaj se bo dogajalo z menoj, ali bom padel v kakšno krizo? Po letu dni lahko povem, da je informacijska tehnologija huda droga in pri odvajanju padeš v hude krize.

Kriza je bila? Je bila. Še najbolj, preden so me odklopili. Moje delo je takšno, da sem jaz generator novih opravil, nalog, projektov. Če bi imel posel, da sem izvrševalec, vedno v pripravljenosti, da me nekdo pokliče, da nekaj opravim, potem se tega ne bi mogel iti. Tako sem si ta eksperiment lahko privoščil. Bistveni trenutek za odločitev je bila moja raziskava pred "odklopom", ko sem si dva meseca beležil vsebino pogovorov po telefonu. Ugotovil sem, da je več kot pol klicev v smislu: "Oprosti, zdaj ne morem. Te pokličem nazaj." Ti pogovori so bili totalno brezzveze. Balast. Vsebinska inflacija. Zanimalo me je, ali se ni več mogoče zjutraj dogovoriti, kaj bomo delali tisti dan, teden, mesec?

To besedno inflacijo ste opazili tudi med starejšimi uporabniki mobilne telefonije? Tudi. Najbolj zanimivo je, da se model komunikacije s telefona prenaša v medosebne pogovore. Ta naprava je začela spreminjati našo komunikacijo v smeri potrošniškega kapitalizma. Vse gre v smeri rumenega. Dolžina pogovorov je sicer včasih dolga, včasih kratka, ampak vedno pa je prazna. V večini primerov gre za tolaženje. Kot Facebook kanon: "Nisem čisto prepričan o sebi, kdo sem, kaj sem, potem pa si na pomagalih gradim osebnost in si jo retuširam in čakam všečke, da dobim potrditev za svojo slabo samopodobo." Mobilnik je preverjanje stanja črede in mene znotraj nje.

Razumem, da se bedarije po telefonu pogovarja moj s hormoni prešpricani najstnik, ampak da poslušam ministre, zrele ljudi, ki takole blebetajo v prazno, to pa me jezi in skrbi. Na nekem sestanku mi je bilo tega dovolj in sem izbruhnil: "Oprostite, ampak s tem, da med sestankom ves čas klepetate po telefonu, tipkate, me podcenjujete in mi sporočate, da vas v resnici ne zanimajo moje besede, da sem vam odveč, da ste tako superiorni, da mojo prisotnost, temo, ki jo obravnavamo, lahko obdelujete zgolj s polovico možganov."

Kako odgovoriti na zahtevo šefov, ki želijo ves čas našo stalno vklopljenost in dosegljivost? To je zdaj fenomen kače, ki žre lastni rep. Nekdo, nek izumitelj, ki je nekoč razmišljal o mobilnem telefonu, je želel doseči cilj imeti napravico, ki v kriznih trenutkih priskoči na pomoč. O čem drugem verjetno ni razmišljal. Ko je prišel zraven prvi ekonomist, je seveda takoj pomislil, da pri trenutnem stanju družbe lahko predstavlja ta naprava izjemen poslovni model. Čvek, ki se ga lahko zaračuna. Tu smo prestopili usodno mejo od dobronamernega aparata v sfero biznisa, ki mu ni mar, da je celotna družba uničena od komunikacije, ampak je pomembno stanje na bančnem računu.

Ljudje smo v 98 odstotkih nagnjeni k vodenju. Formiranje te vodene čredice je v današnjem času usodno povezano z uporabo komunikacije. Vrhovni šef, ki to zahteva, ne želi, da ste vi na tekočem, ampak želi vedeti, kaj si vi želite, kaj hočete. Glavni biznis komunikacije je, da nam gledajo v možgane, da je narejena slika, kaj je "in". To je največji biznis, ki se ne izstavlja v računih, ki bi jih dobili v roke.

Ko se bomo vsi odločili, da telefone vržemo v peč, bomo videli, kdo nas vodi. Kdo vrti ta svet. To bo revolucija.

Si jo lahko prestavljate? Za zdaj ne. Rečem lahko le, da sem moral vložiti veliko energije v to, da sem svoje leto revolucije preživel. Tudi družba bo nekoč morala vložiti veliko mero energije v ta obrat in v ta uvid.

Ampak v bistvu bi morali imeti zdaj veliko več energije. Saj vam naprava ni srkala vaše telesne energije in niste izgubljali časa z nepotrebnimi pogovori. Res je. A ko sem govoril z znancem nevrologom, mi je povedal nekaj zanimivega. Naši možgani so enaki že tisoče let. Do pred petdesetimi leti so obdelovali x podatkov, zdaj morajo obdelovati 100 x podatkov. Ko se recimo vozim z avtom in mimo letijo razni plakati, v avtu poslušam radio, vmes mi zvoni telefon, se moj "disk" nonstop vrti. In zvečer ob osmih sem uničen. Ker so moji možgani v enem dnevu obdelali toliko podatkov, kot so jih nekoč v enem mesecu. Da možgani ne bi pregoreli, imajo mejo, limiter, ki obdelavo podatkov zmanjšuje, zato se zahtevnost tega, kar povemo ali si zapomnimo, zmanjšuje. Edino tako lahko preživimo. Končni rezultat so zato bebaste vsebine, poenostavljene misli, na pol zavestne obljube, branje nezahtevnih knjig in novic. Končni efekt je slabša kakovost življenja. Obdelava tisočerih stavkov in informacij. Vse skupaj pa nič ne pomeni.

Kdaj se bo zgodilo, da se kritična masa ljudi upre temu poneumljanju? Ko so bile pred časom "vstaje", so revolucionarni akterji metali granitne kocke. Eni so metali kocke in zraven snemali, kako so metali kocke. Tokrat sem zapisal: "Ne meči kock, vrzi raje mobilnik." Najbolj banalno je, da snemaš svoj upor z granitno kocko, s pravim ječarjem v drugi roki. Bolj prav in bolj revolucionarno bi bilo vreči mobilnik. Ker to bi simbolno in realno bila večja revolucija. A tega ne stori nihče. A zdaj sva malce zašla, kaj je bilo točno vprašanje?

O kritični masi upornikov sistemu. Jaz vidim rešitev v tem, da bomo ta tempo življenja pognali do te mere, da bomo množično pregorevali in bomo množično od tega fizično in predvsem mentalno umirali. To je podobno kot alkoholna politika. Država dovoljuje alkohol do te mere, da je državljan sproščen v času delovne dobe, v pokoju pa hitro umre. Kar je dober rezultat za državo. A če bi nas zaradi izčrpanosti preveč šlo z dela, potem bi mogoče ukrepali, ker se jim računica ne bi izšla.

V knjigi opisujete tudi problem, kako vašemu najstniku omejiti uporabo telefona. Bil je namreč edini v razredu, ki telefona še ni imel, vseeno pa ga niste želeli popolnoma izolirati od tega sveta. Seveda z ženo nisva želela, da ga ima prvi. Dobil ga je, a kot zadnji, saj nisva želela, da mu odtegovanje mobilnika, ki je identifikacijski in statusni totem te generacije, povzroči večjo poškodbo kot pa posedovanje zapovedane "igrače".

A še enkrat ponavljam. Vse je v zgledu. Jerneju nisem nikoli govoril, da sem frajer, ker mobilnika nimam. Videl je, da sem dobro živel brez njega, in to je dobra referenca. Otrok, ki pa ima oba starša priklopljena na telefon 24 ur dnevno, to držo preprosto prevzame.

Z manjšimi premiki in angažiranostjo staršev se lahko marsikaj spremeni. Ste bili krivi vi, da so na Jernejevi šoli v Šenčurju ukinili mobilnike med poukom?

Niti ne. Res pa je, da sem ravnateljici povedal, kako razmišljam o teh mobilnih napravah ter da jih v šoli otroci ne potrebujejo. Govorila sva o mojem eksperimentu, o mojih spoznanjih ... Ravnateljica pa je zelo pametna oseba, mogoče je to tudi vplivalo na njo, da je naredila rez.

Mislim pa, da je odločilno drugo dejstvo. Ne moreta biti namreč pri pouku dva učitelja, en pred tablo, drug pa v žepu.

Zanimivo je bilo razmišljanje vašega prijatelja, ki vam je na vaš odklop rekel: "Kaj pa boš naredil, če te v hribih piči kača in ne boš imel mobilnika?" Z Jernejem sva šla na Triglav in srečala sva moškega, ki je šel oblečen, kot da gre po promenadi. Ampak imel je napravo na rokah, slušalke v ušesih. On se je verjetno počutil varno, saj bi mu ta naprava pomagala. Ima možnost klica na pomoč. Kar je največja neumnost. Protislovje. Ker imam telefon, se lahko sprehajam po gorah neopremljen, neizkušen, oblečen kot baletka. To je težava te mobilne vsedosegljivosti.

Ko grem v hribe, vem, da grem na rob življenja, da sem na preizkušnji. Ne pretiravam in ne izzivam. Ampak vseeno sem na robu nevarnosti. In to je življenje. Če se na goro pripeljem z gondolo, nimam izkušnje te gore. Če jo osvojim v lastnem znoju in na robu tveganja, pa se mi ta izkušnja zasidra v mojo bit.

Opisujete, kako ste morali brez mobilnega telefona veliko bolj aktivirati možgane. Tako je. Ko greš v hribe, se moraš prej pripraviti, razmišljati, načrtovati, ko pa že si v naravi, moraš z njo dihati.

Zanimivo pa je, da po drugi strani hodimo zadnje čase več na jogo in različne meditacije. Najprej se zastrupimo s stresom, potem pa se umirjamo. To je dvakrat biznis. To je potrošniški sistem, ki je neizprosen. Najprej te sesuvamo, nato pa ti ponujamo zdravljenje. Ampak samo ozaveščeni ljudje lahko to ugledajo in se vsaj delomo upirajo in naredijo red.

Sicer pa menim, da je največji davek sodobnega časa to, da mobilna telefonija krade čas, ki bi ga morali starši dati svojim otrokom. Vidim starše, ki gredo v gozd na sprehod z otrokom, a vmes telefonirajo in se še vmes prepirajo. Da o času, ki ga kradejo zakoncema, sploh ne izgubljam besed.

Ali ste zaradi mobilnika izgubili pomembne posle? Težko rečem. Ker ko je bil ugasnjen, ne vem, če me je klical z Nove Zelandije Peter Jackson, da bi delal z mano. Verjetno me ni, če bi me potreboval, bi me poklical letos. Bistveno pa je povedati, da sem v tem letu izostril svoje čute. In zato, ko sem dobil majhen projekt, sem iz njega naredil ogromno zgodbo, ker sem imel širši kot gledanja in spoznanja.

Smisel in pogon tega sveta je v kreaciji in ne v plagiatorstvu. Kreirajo pa lahko samo tisti, ki so iz matrice vsaj deloma izločeni.

In vsi tisti, ki ste vsaj malce zunaj matrice, se morate ukvarjati s svojo posebnostjo, ki prinaša napor in izobčenstvo? Ta napor je šel v vrtenje mojega "hard diska" za drugo stvar, za kakovost življenja. Drugo, plagiatorsko, plehko vrtenje pa te samo utrudi in konec dneva si še bolj neumen. To je razlika. Saj disk se mora vrteti. Odvisno pa je, ali se vrti za srkanje Dostojevskega ali pa zadnjo stran revije Lady. Saj prvi dan se razlike še ne vidi, če pa se dogaja 30 let, si na koncu razgledan, empatičen državljan, ali pa popoln bebec, ki te vsaka reklama spravi med police. Ta igra deluje na dolžino. Če bi nam na začetku pokazali končni rezultat, bi rekli, pa jebite se in bi vrgli vso nepotrebno šaro stran. Ampak ne, to se dogaja iz dneva v dan. Ta igra je zajebana in pokvarjena in nihče je ne uvidi. Ker se nam dozira počasi.

Zakaj se vam je zdelo pomembno, da pišete in osveščate o tem projektu? Projekta se nisem šel zato, da bi na koncu nastala knjiga. Želel sem zapisati stvari, da ne bi šle v pozabo. Vedel sem, da če želim pozneje to izkušnjo predelati, si jo moram zapisovati. Pisati je treba, da ostane kaj za nami. Nastal je spontan dokument, ki litarerno ni nič posebnega, a ima vsebino, ki se naj sliši. Ker je zelo aktualna.

Vaše besede so dostikrat surove. Ja, želel sem ohraniti takratno občutenje. Če bi olepševal, bi morda nastal lep roman, ampak to ni več to.

Vmes nas malce razočarate, saj ste mobilnik začasno spet vklopili. Malce sem se ga spet napil (smeh).

Lahko razložim. Vmes sem se lotil projekta družinskega kolesarjenja v Grčijo in ker sem želel biti odgovoren do otrok in do ljudi, ki so sodelovali, sem vklopil mobilni telefon. Za vsak primer.

Pomislil sem, da sam sebi pljuvam v skledo. Ampak predstavljajte si. Imaš vklopljen telefon v žepu in ga ne uporabiš. To me je potegnilo in zanimalo. V tistem času sem bil ozdravljen pijanec, dva meseca sem hodil s pijačo v žepu in nisem pil. To je velika stvar. Ker mi je kar dobro uspelo in sem videl, da je možna striktna omejitev in selekcija uporabe, sem se odločil, da bom po koncu enoletnega eksperimenta spet imel telefon, a bom njegovo uporabo omejil. Za zdaj mi gre dobro.