Halo, mami! Taksi, prosim!

Starši vse prepogosto vlogo taksi voznika na otrokove popoldanske dejavnosti sprejemajo kot sestavni del starševskih dolžnosti. Pa je to res del naših nalog ali nemara zgolj še ena v vrsti obveznosti, s katerimi razvajamo našo mladež?

O tokratni starševski dilemi, zakaj smo starši sprejeli vlogo taksi voznika (na otrokove dejavnosti) in zakaj imamo slabo vest, če to vlogo zavrnemo, smo povprašali specialistko zakonske in družinske terapije Sašo Poljak Lukek.

Koliko dejavnosti zmorejo otroci in koliko starši?

Sogovornica nas po odgovor že uvodoma usmeri na začetek. "Dejstvo je, da so otroci danes zasuti s prostočasnimi dejavnostmi," poudarja, "zato se je treba vprašati, koliko teh dejavnosti otrok danes sploh potrebuje."

Zaradi gostote v prometu in številnih zakonskih omejitev, ki otrokom omejujejo gibanje v prometu, otroci danes na cesti niso več svobodni (po domače prepuščeni sami sebi), tako kot smo bili nekoč, to pa pomeni, da smo starši hočeš nočeš kot prevozniki na relaciji dom–balet–verouk–gasilci–dom še kako vpleteni v njihove dejavnosti.

Poljak Lukekova zato staršem svetuje, naj bodo pri načrtovanju otrokovih dejavnosti iskreni.

"Vprašajo naj se, koliko teh dejavnosti otroci zmorejo. Koliko jih zmorejo otroci in koliko starši?" svetuje psihoterapevtka na področju zakonskega in družinskega svetovanja.

Kolikor jih še zmorejo, toliko naj jih torej tudi realizirajo.

Otrok ne sme ničesar zamuditi, bolje več kot premalo

Poljak Lukekova se strinja, da novodobne starše neprestano preganja misel, da ne smejo ničesar zamuditi, in na ta način vzgajajo tudi svoje otroke. Starši so prepričani, da morajo otroci vse aktivnosti začeti čim bolj zgodaj, samo zato, da bodo lahko v vsej razkošnosti razvili vse svoje talente.

"Zato vlada prepričanje, da je otroka treba čim prej nekam usmeriti, potem pa bo že sam izbral tisto, kar mu najbolj ustreza. To pa pomeni, da so otroci preveč obremenjeni, zaradi nenehnega spremstva otrok pa so posledično obremenjeni tudi njihovi starši. Otrokove dejavnosti so pravzaprav dejavnosti tudi za njihove starše," ugotavlja sogovornica.

Koliko dejavnosti je še v mejah sprejemljivega?

Tako kot večina odgovorov v vzgoji tudi vprašanje, kakšna je zdrava mera dejavnosti, nima enoznačnega odgovora.

"Odvisno od otrok in njihovih staršev," odgovarja Poljak Lukekova. "Edini recept, ki mu je treba slediti, je, da so starši iskreni do sebe in lastnega otroka ter da ugotovijo, kakšna je še primerna količina teh dejavnosti. Eni zmorejo več, drugim pa je že ena dejavnost povsem dovolj," pravi sogovornica, ki poudarja še eno pomembno stvar.

Pomembno je namreč, da dejavnost ni neka bližnjica do tega, da zgolj preživimo dan, ampak je namenjena temu, da se otrok nekam vključi in nekaj pametnega počne. Navsezadnje otroci in starši še vedno potrebujemo čas, ki ga preživimo drug z drugim.

"Če so dejavnosti namenjene samo temu, da se zamotimo, potem kmalu postanejo prenaporne," ugotavlja Saša Poljak Lukek, ki se strinja z našo predpostavko, da so se razmere danes precej spremenile, tako glede vzgoje kot tudi gostote prometa, okrepila pa se je tudi miselnost, da je otroka treba za vsako ceno varovati, kot radi rečemo, ovijati v vato.

Samoumevna starševska taksi služba

"Danes si težko predstavljamo, da bi se otrok sam odpravil na dejavnost, ki je več kot kilometer oddaljena od našega doma, saj nanj preži toliko nevarnosti. Otroci so manj samostojni, to je res in to je realnost naše vzgoje. Otroke skušamo čim bolj nadzorovati, predvidevati vse mogoče scenarije, kar pomeni, da smo kot starši precej manj sproščeni, kot so bili naši starši. Vse to pa prinaša toliko več nadzora, ki nas obremenjuje in prinaša vedno več obveznosti," razmišlja asistentka na programu za zakonsko in družinsko terapijo na Univerzi v Ljubljani.

Pojdi sam, saj veš, kam!

Časi, ko so si starši v času otrokovih dejavnosti lahko vzeli čas zase (tudi za gospodinjske obveznosti, opravke in podobno), so minili, časi hitenja pač ne. Morda je poleg zmanjševanja otrokovih popoldanskih dejavnosti skrivnost tudi v pomoči oziroma razporeditvi prevozov med več starši in navajanju na samostojnost. "Pojdi peš ali pojdi sam, saj veš, kje je." Kot v starih časih.