Ideja za izlet: kaj v tem času še razkriva Gorenjska

Potem ko sem užival na izletu po Notranjski in Štajerski, sva se z dekletom odločila, da pogledava, kaj v tem zimskem času ponuja Gorenjska. Na prvih dveh izletih me je razvajalo sonce, kar sem dobro izkoristil za različne fotografije, med obiskom Cerknice in Celja je bil edini minus ledeni mraz.

Kje pa je vaš najljubši kotiček v Sloveniji? Pošljite nam fotografijo in se potegujte za kartico Mastercard v vrednosti 40 evrov.

V nedeljo sva se iz Ljubljane odpravila proti Bohinju v želji, da zbeživa megli. Po 45 minutah vožnje in 60 prevoženih kilometrih sva pri Lescah zavila z avtoceste. Na poti proti Bohinju sva se peljala mimo Bleda. Največja slovenska znamenitost je vedno čudovita paša za oči.

Načrtovala sva, da se bova najprej ustavila na Bledu, kjer bi si ob čudovitem razgledu privoščila skodelico kave in si razdelila kremno rezino. To je dejansko sladica, ki si jo je treba razdeliti, ker je res ogromna. Čeprav je izvrstna, je nikoli ne morem pojesti sam, saj je več kot očitno bolj kalorična in enkrat večja od najbolj podobne takšne sladice v Belgiji.

Vendar je imelo vreme drugačne načrte, saj zaradi goste megle nisva videla niti otoka. Zato sva se samo odpeljala dalje in poskusila srečo pri Bohinju. Vremenska napoved je namreč obljubljala, da se bo čez dan vreme izboljšalo.

Supanje pozimi? Zakaj pa ne!

Poleti sem večkrat obiskal Bohinjsko jezero, zato me je zanimalo, kako je videti pozimi. Eno uro in pol pozneje se je megla nekoliko razpršila. Čeprav letni čas ni najugodnejši, je na jezeru nekaj ljudi supalo. Za večino je bilo vseeno prehladno.

Tako kot na Bledu tudi ob Bohinjskem jezeru obstaja najbolj tipičen kraj za fotografiranje, in sicer tam, kjer se v ozadju vidi cerkev, po možnosti brez gruče turistov v bližini. Cerkev Svetega Janeza Krstnika je nedvomno ena od najpogosteje fotografiranih cerkva v Sloveniji. Zgrajena je bila okrog 11. stoletja in je postavljena na Emini romarski poti. V notranjosti so srednjeveške freske, ki si jih je res vredno ogledati. Tisti dan je bila cerkev na žalost zaprta.

Na prvih dveh izletih sem obiskal največje presihajoče jezero v Sloveniji, potem pa še Šmartinsko jezero, največje umetno jezero. Danes pa sem bil najprej na Bledu, kjer je najbolj turistično obljudeno jezero, na koncu pa sem obiskal še Bohinjsko, ki je največje naravno jezero v Sloveniji.

Do slapu, ki je navdihnil tudi Prešerna

Od najbolj fotografirane cerkve sva se odpravila do največje turistične atrakcije v poletnem času: do slapa Savica, ki ni tako daleč od jezera. Celo France Prešeren mu je posvetil pesem, in sicer Krst pri Savici.

Do slapa prideš po krajšem vzponu, ki pa je zaradi zaledenelega snega nekoliko zahtevnejši, na določenih delih je bilo namreč precej spolzko. Trud je bil takoj poplačan, tudi zato, ker v tem času ni veliko obiskovalcev. In seveda z razgledom, ki je v osrčju julijskih Alp resnično čudovit. To je res nekaj, kar bi najbolj pogrešal, če bi se nekoč vrnil v Belgijo. Pri nas nimamo takšne slikovite pokrajine.

Na poti sva na tabli prebrala, da je Bohinjski ledenik nastal pred 20 tisoč leti, in sicer na območju hribovja Pršivec na levi in Prvem Voglu na desni. Ledenik je oblikoval večino pokrajine v okolici Bleda in Bohinja, tudi Pokljuke.

Malo naprej od znaka je stala naša ciljna destinacija: slap Savica, ki se hrani z vodo iz Triglavskih jezer. Od tam se spušča po številni podzemnih tokovih vse do slapu, ki je visok 80 metrov in je res fantastičen. Danes so bili nekateri deli slapu nekoliko zamrznjeni.

Po sonce na fantastično Pokljuko

Popoldne se je vremenska napoved vendarle uresničila. Megla in sivina sta se umaknili in ko sva se vozila proti Pokljuki, se je začelo jasniti. Pokljuko so mi svetovali številni slovenski znanci, ko sem jim povedal, da sem nekajkrat že stal na tekaških smučeh. V tistem predelu Belgije, kjer sem odraščal, je bilo redko dovolj snega, da bi se lahko udejstvoval v zimskih športih.

Na poti do vrha so ob cesti stali ogromni kupi snega, visoki več kot meter. Bilo je sončno in čudovito, čeprav na trenutke malo neprijetno, saj naju je GPS ves čas vodil skozi gozdne poti, ki so bile seveda zelo zasnežene.

Zapeljala sva se do hotela, kjer so urejene tekaške proge. Cesta do vrha je precej podobna nekaterim v Belgiji, saj je polna lukenj, ki se jim je treba izogibati.

Na srečo sem se v smučarskem teku preizkusil nekajkrat na dvorišču pri starših mojega dekleta, kar je pomenilo, da na tokratni pravi preizkušnji nisem pogosto padel.

Svoj novi športni podvig sem pozneje nagradil v Lescah, kjer sva si privoščila odlično kranjsko klobaso.

Čeprav večina turistov Gorenjsko doživi predvsem v poletnih mesecih, si je Bled in Bohinj nedvomno vredno ogledati tudi v zimskem času.

Večino znamenitosti si lahko ogledaš v miru, brez skrbi glede parkiranja, vstopnin in brez glasnih turistov, ki bi uničili vašo popolno počitniško fotografijo. Tudi prihodnje leto se bom še enkrat vrnil.

Nagradna igra: Kje se skriva vaš najljubši kotiček v Sloveniji?

Odkrivajte Slovenijo skupaj z nami in našimi blogerji ter nam pokažite, kam naj se naslednjič odpravimo na izlet. Imate svoj najljubši kraj v Sloveniji, kamor najraje zahajate? Pošljite nam fotografijo svoje naj slovenske destinacije in se potegujte za kartico Mastercard v vrednosti 40 evrov.