Intervju: Davorka Požgan in Marta Lamovšek

Davorka je do zadnjega kotička napolnjena s koščki tekstila, na katerih se gnetejo pite, debeluhi in odtrgani udi nečesa, kar bi lahko bilo človeško bitje. Edino pravilo, ki ga upošteva, je, da se vse sklada. Bori se za umetnost, individualnost in osirotela kosmata bitja. Če bi bila nevidna, bi potiskala puste fasade in puste ljudi. Tudi Marta v svojih fotografijah išče predvsem energijo, ki jo oddajajo ljudje. Zase pravi, da je fotografinja s fetišem na ljudi z energijo. Je tudi idealistka, novinarka, urednica fotografije Blogorola, raziskovalka seksologije, oblikovalsko evforična, zadeta od »lajfa«, kot tudi njen blog, poln zanimivih zgodb in fascinantnih slik, po katerem bi nekateri celo radi napisali biografijo Marte Lamovšek.

Zakaj oblikovanje in ne slikarstvo?

Davorka: Rodila sem se s talentom ... Ko sem bila stara tri leta, mi je »tata«, ki je zelo veliko potoval, iz Irana prinesel barvice. Tanke dolge barvice, ki se jih v Jugoslaviji ni dalo dobiti. In takrat sem začela risati človečke, oblekice. Risanje je bilo moja strast. V sedmem razredu sem imela preblisk; zanimala me je tudi arhitektura. Ko sem končala srednjo šolo za oblikovanje, sem si želela študirati slikarstvo. Glede na to, da se jih prijavi tisoč, sprejmejo pa jih pet, sem se raje odločila za lažjo pot in se vpisala na modo, kjer sem bila ena izmed tridesetih, ki so jih sprejeli. Moda je prevzela moje življenje, še vedno pa slikam in se pri modi izražam na slikarski način. Slikam na oblačila – sitotisk.

Zakaj fotografija in ne novinarstvo?

Marta: Ker sem kmalu ugotovila, da se pri pisanju malce slabše izražam kot pri fotografiji. Vse skupaj se je začelo spontano, pri dvaindvajsetih letih sem začutila, da mi manjka kreativna energija, ki se ne izraža. Čutila sem pomanjkanje, čutila sem, da se moram izražati.

Sta sorodni duši?

Davorka: Sva prijateljici, ki si zaupava in sva si zelo blizu. Začelo se je z neko privlačnostjo, ki je prerasla v prijateljstvo in na koncu tudi v sodelovanje. Imava enak čut za estetiko, se dopolnjujeva, pri modi pa nama je všeč to, da se delajo presežki, da se premikajo meje in da greva v smeri bizarnih voda, visoke estetike. Zdaj smo že mini ekipa, ki že nekaj časa delamo skupaj, med nami je dobra sinergija in ni egotripov.

Bi lahko rekli, da je vajino delo malce provokativno?

Davorka: Rada grem naprej, da naredim nekaj, česar se še ni videlo. Nekaj več! Marta: Po naravi sva upornici, to, kar nam daje ta svet, ne vzameva za sveto, vedno delava po svojem občutku, to, kar nama je všeč! Mogoče nekateri najino delo vidijo kot provokacijo. Vendar sva to jaz in Davorka! Nama se zdi vse normalno (smeh). Davorka: Mislim, da je tudi pri modi bistvo humor. Zadnjič smo snemali modno revijo v hlevu s kravami in prašiči. Prašič je podivjal, zato smo ga pitali z jabolki, da se je umiril, da smo lahko nadaljevali z delom, z Alijinim poziranjem v mojih kreacijah. Fotografije so izpadle fantastično. Veliko smo se smejali ...

Kako bi opisala svoje kreacije?

Davorka: Kot oblikovalka ne razmišljam o črnini, ampak o barvah in vzorcih. Razmišljam zelo grafično. Pri zadnjih kreacijah Vdove in vojaki sem si vzela za izziv črnino in na svojstven način naredila črno kolekcijo z različnimi odtenki črne barve, ki ima milijon podtonov; črni tisk na črno, črna mat, črni sijaj, igrala sem se s strukturami ...

Komu je namenjena kolekcija?

Davorka: Predvsem odprtim ljudem. Moje stranke so tudi moji prijatelji ali pa to še postanejo (smeh). Vsi so večinoma brez meja, nimajo zavor, v svojem telesu se dobro počutijo, želijo si izražati sebe in biti drugačni in tega jih ni strah. Moje stranke so individualisti, glede starosti pa ni omejitev.

Koga najraje fotografiraš?

Marta: Najprej sem začela fotografirati svoje prijatelje. Predvsem fotografiram ljudi, ki so mi všeč. Če pride model, ki je lep, pa mi njegova energija ne ustreza, takrat precej trpim. Če lahko izbiram portretirance, izbiram ljudi, na katerih mi je všeč energija, ki jo oddajajo.

Kaj želiš pokazati na fotografiji?

Marta: Želim pokazati človeka v njegovi biti in iz njega želim izvleči tisto najlepše, da se vsa lepota posameznika izraža tudi navzven.

Kaj ti predstavlja fotografija?

Marta: Fotografija ima veliko zvrsti, zato težko govorim o eni sami definiciji. To, kar delam jaz, izraža mojo osebnost. Skozi svoje portrete in modne zgodbe poskušam pokazati, kdo sem jaz, gre za mojo preslikavo. Izraz, poza, cela scenografija … grem iz sebe in vse to je moje.

Ali lahko uresničiš vse svoje želje?

Davorka: Ja, potrebuješ tudi denar. Jaz sem sicer navajena, da se žrtvujem, in če je treba, sem tudi lačna, samo da naredim vse za svojo umetnost. Vse naredim, da izpeljem kolekcijo do konca, saj ne maram polovičarstva. V svoje delo vlagam veliko energije. Delam predvsem zase in ravno zaradi tega se lahko razvijam, grem naprej in postajam vedno boljša.

Slediš modnim smernicam?

Davorka: Niti ne. Mislim, da vsak oblikovalec dela iz sebe. Seveda imaš tudi vplive; ko hodiš po ulici, brskaš po internetu se ti stvari vizualno usidrajo v glavo. Jaz imam vedno neko vizijo, tudi nazadnje, ko sem delala črno kolekcijo. Ker črno barvo povezujem z žalovanjem, smrtjo, vojno ... je nastala kolekcija Vdove in vojaki ... Ko izdelam neko vizijo, šele potem se začne moje ustvarjanje in divjanje, iskanje blaga. Takrat so vsi okoli mene zbrani s pričakovanjem ...

Marta: Ko je Davorka nabavljala materiale za svojo novo kolekcijo, smo bili vsi okoli nje zelo vzburjeni, razburjeni, evforični, ker je oddajala tako močno energijo. To je bilo prav nalezljivo in vsi smo si želeli majhen košček tega, vsi smo komaj čakali rezultat.

Bi lahko izpostavili kreacijo, ki vama je še posebej všeč?

Davorka: Težko bi rekla, kaj je moj najljubši kos oblačila. Ko delaš kolekcijo, delaš sproti in vsak teden nastajajo nove obleke. Vsak teden mi je bila všeč druga obleka. Vse se nekako stopnjuje, vedno narediš še boljšo kreacijo. Marta: Moj najljubši kos je Davorkina futuristična obleka, saj mi je všeč futuristični stil.

Imajo Slovenci domišljijo?

Davorka: Večina je povprečna, zelo siva. Seveda obstajajo tudi ljudje, ki hodijo po cesti in se obračaš za njimi. Ko sem prišla iz Zagreba v Ljubljano, sem opazila, da so ženske manj urejene. V Zagrebu vidiš pravo modno brv; sicer ni odbita moda, ampak gre bolj za italijansko eleganco, npr. Armanija. Marta: Opažam pomanjkanje osebnega stila. Preveč ljudi je podvrženih splošnemu trendu, ki ga vidijo v trgovinah in revijah in potem na ulicah vidim veliko enako oblečenih osebkov. So izjeme, ki imajo stil, če pa pogledam splošno, ko hodim po Stari Ljubljani, sem malce zdolgočasena, ko opazujem ljudi. Želela bi si, da bi me ljudje na ulici večkrat fascinirali. Ni treba, da so »odštekani«, želim si le, da bi imeli nekaj svojega, kar bi se pokazalo z obleko in osebnostjo. Tega vidim premalo; če bi videla take ljudi, bi jih zagotovo poznala, saj sem vidni tip človeka. Z ljudmi, ki jim estetika ni blizu, pa težko najdem skupni jezik.

Katera modna prestolnica vama je všeč?

Marta: San Francisco me je očaral. Imel je veliko različnih scen, subkultur, predelov, kjer si lahko čisto vsak človek najde svojo skupino, svoj košček prostora. Tam v nobenem pogledu ne moreš biti osamljen. Všeč mi je tudi London; tam se nahajajo ljudje z vseh koncev sveta, je raznolik, tam se vse rojeva, dogaja. Tudi naša mala Ljubljana je luštna. Ko grem v trgovino, vedno srečam svoje prijatelje. Davorka: V Ljubljani je lahko živeti, saj ni treba veliko delati, da živiš kakovostno. Glede mode mi je všeč tudi London. Ko sem stopila z letališča, sem rekla: »Tukaj želim živeti!« »Underground, street style« mi je zelo všeč. Všeč mi je tudi Barcelona, ki je barvita, pisana.

Kakšna je ženska s stilom?

Davorka: Mora biti precej ženstvena, dobro se mora počutiti v svojem telesu. Mora se znati dobro obleči. To je težko opisati, vendar pri človeku začutiš. Človek in njegova osebnost se zlijeta v eno celoto. Marta: Ženska vedno, najsi bo oblečena ali gola, vse pokaže s svojim temperamentom. Včasih vidim kakšno žensko v slabih oblačilih, vendar je njena karizma tako močna, da me to ne zmoti. Po drugi strani pa je lahko ženska v krasnem perilu, stilizirana, vendar ji nekaj manjka – ravno ta energija.

Davorka: Imam prijateljico, ki je zelo baročna, je pa ena najbolj seksi žensk, kar jih poznam! Dobro se počuti v svojem telesu, oblači se zelo odbito, zna nositi obleke in izžareva pravo energijo, ki te pritegne. Res je seksi in privlačna!

Načrti?

Marta: Želim si in že dolgo časa fantaziram o udarni razstavi z Davorko. Obe si želiva in usmerjava svojo energijo v razstavo, zato verjamem, da bo uspela. Davorka: Ne bova čakali, ampak se bo kmalu zgodilo. Marta potrebuje samo en »kik v rit«. Čeprav Marta pravi, da še ni stoodstotno pripravljena, jaz mislim, da je!

So se vama uresničile sanje?

Marta: Veliko ljudi mi pravi, da mi je uspelo. Vendar je to rezultat desetletnega ustvarjanja. Kakšna je bila pot, kaj vse sem počela ... Zdaj res čutim, da so se stvari začele dogajati. To ni naključje, ampak rezultat mojega trdega dela. Davorka: Hm, uspelo? Imam nek renome, vendar se težko preživljam. Ena stvar je uspeh kot priznanje, drugo je pa denar in se preživljati samo s tem. Meni uspeva preživeti iz meseca v mesec, ne bom pa rekla, da dobro živim. Svoje delo opravljam s strastjo in ljubeznijo in si ne predstavljam, da tega ne bi počela.

Formula za uspeh?

Davorka: Potrebovala bi večji trg ... Marta: Ne želiva si živeti v nekem kalupu, želiva nekaj več, zato nameravava oditi v tujino. Obe načrtujeva podiplomski študij v Londonu. Prideš do točke, ko vidiš, da se ne moreš več izražati.

Kaj pa prosti čas?

Davorka: Rada kuham, Marta pa rada pri meni je. Všeč so mi joga, potovanja, počitek, zabava in slikanje ... Marta: Sem zadeta od življenja. Po naravi sem hedonistka, težko se uprem dobrim skušnjavam, npr. dobrim zabavam. Veliko časa preživljam za računalnikom, obsedena sem s socialnimi omrežji, novodobnimi mediji, rada se pogovarjam z ljudmi, ki isto mislijo o modi, fotografiji, umetnosti. Ob čaju se rada pogovarjam o temah, ki so mi zanimive.

Želje?

Marta: Si končno kupiti D5 in še kakšna dva objektiva, in da sem sprejeta na eno od treh londonskih šol za oblikovanje. To bo za leto 2009 več kot odlično! Davorka: Tudi jaz si želim, da bi bili obe sprejeti na londonsko šolo. Ne predstavljam si, da bi Marta odšla in bi si mogla najti drugega fotografa. Drugače pa si želim veliko dela in podirati meje pri ustvarjanju. Marta: Vse želje so povezane s tem, da bova bolje delali. Želim si več znanja, saj sem samoukinja, in želim biti najboljša, zato bom naredila vse, kar je v moji moči, da bom to dosegla. Davorka: Marta, midve brez denarja narediva to, kar narediva, pa se lahko postaviva ob bok kakšnim svetovnim fotografom in oblikovalcem (smeh).