Čevljar Vodeb: Ni čevljev, ki jih ne bi mogli narediti

Čevljarstvo Vodeb, tik ob Šuštarskem mostu, je ena najstarejših ljubljanskih delavnic obutev, kjer se s svojimi skicami večkrat oglasi tudi Alan Hranitelj.

1 / 9

Foto: Matej Leskovšek , arhiv Vodeb

2 / 9

Foto: Matej Leskovšek , arhiv Vodeb

3 / 9

Foto: Matej Leskovšek , arhiv Vodeb

4 / 9

Foto: Matej Leskovšek , arhiv Vodeb

5 / 9

Foto: Matej Leskovšek , arhiv Vodeb

6 / 9

Foto: Matej Leskovšek , arhiv Vodeb

7 / 9

Foto: Matej Leskovšek , arhiv Vodeb

8 / 9

Foto: Matej Leskovšek , arhiv Vodeb

9 / 9

Foto: Matej Leskovšek , arhiv Vodeb

V čevljarstvo Vodeb lahko zavijete z temeljito obrušenimi petami, natrganimi šivi ali opustošenim usnjem na čevljih. Še tako zdelane čevlje vam bodo tam (najverjetneje) presenetljivo osvežili in jim podaljšali čas nošnje. Na tak način bodo ti še vedno uporabni in tako ne bo še potrebe po nakupu novih.

A to seveda ni edina veščina čevljarstva sredi mesta, njihova odlika so čevlji po meri. Kot pravi Vladimir Vodeb, predstavnik tretje generacije v šuštarski družini, zanje ni obutve, ki je ne bi naredili. Njegov oče si je sam pred desetletji delal tudi pohodne čevlje. Te si Vladimir Vodeb danes sicer kupi, to pa je poleg superg tudi edina njegova obutev, ki danes več ne nastane v njihovi delavnici. Čeprav je do nakupa te zaradi uporabe umetnih materialov, ki so se razpasli tudi na tem področju, vse bolj zadržan.

Odraščanje med čevlji Vladimir Vodeb je že kot otrok spremljal delo čevljarja. Med čevlji je odrastel, v družinski posel pa se vključil že v najstniških letih. Od svojega 12. leta je vsak dan po šoli zahajal v očetovo delavnico, med počitnicami je tam opravljal poletno delo. Najprej je v delavnico vstopil kot vajenec, čevljarsko šolo je končal v Žireh, pozneje pa opravil še mojstrski poklic. "Ko še nisem hodil, je bilo jasno, da bom šuštar. Sam si niti nisem predstavljal, da bi opravljal kakšen drug poklic," pravi.

Čevljarstvo je v družino pripeljal njegov ded Maks Vodeb, ki se je te obrti naučil v Brestanici. Sledil mu je njegov sin Ivan, Vladimirjev oče, ki je čevljarsko šolo končal v Krškem in se nato zaposlil v delavnici Zvezda v Šiški. Nato je delal v Zmagi, leta 1961 pa je odšel v Nemčijo, kjer je bil nekaj let zaposlen v tovarni Salamander v Göppingenu, kjer se je moral navaditi na strojno izdelavo.

Iz Nemčije se je vrnil leta 1965 in leto pozneje odprl svojo delavnico na Gornjem trgu, leta 1973 pa so se preselili v zdajšnje prostore, ob Šuštarski most. Tu so Vodebovi še danes. Leta 1993 je posel prevzel Vladimir. V delavnici je še vedno aktiven tudi njegov oče, v družinsko obrt pa je vstopil že četrti Vodeb po vrsti, Vladimirjev sin Nejc.

Zvesti ročnemu delu Vodebovi so pri svojem delu še vedno zvesti ročnemu delu. Sicer imajo šivalni in brusilni stroj, a drugo je narejeno ročno.

"Kroje narišemo in izrežemo na roke. Po kroju izrežemo usnje in podloge. Prešivalka to na stroju zašije in tako nastane polizdelek, ki ga nato navlečemo na kopito, kjer počiva najmanj 24 ur. Tam se uleže in posuši. Nato obdelamo še podplat," postopek izdelave, pa naj gre za ženske salonarje, moške čevlje, škornje ali sandale, pojasni Vladimir Vodeb.

Po kopitu naj se sodi čevelj Dober čevelj se začne pri kopitu, pritrjuje Vodeb. "Dobro kopito pa je tisto, ki se prilega vsakemu stopalu posebej. Mojstrstvo je, da naredimo za vsako stopalo čim bolj optimalen čevelj. Pri tem morajo biti pravi tudi materiali," še pojasnjuje čevljarski mojster.

V vseh desetletjih njihovega dela so nabrali že okoli pet tisoč parov kopit, ta za vsako stopalo, ki ga prej izmerijo in obrišejo, ergonomsko prilagodijo. "Vedeti moramo, kaj zahtevati od čevlja. Čevelj ni nogavica. Nogo mora držati skupaj na pravih mestih. Vedeti morate, da ga imate na nogi, a ne sme vas žuliti."

Največja moška številka 53, ženska 48 Vodeb pravi, da naročila še vedno so. Za vsak dan in za posebne priložnosti, od porok do valet in matur. Zgodilo se je že, da se je bodoča nevesta pri njih oglasila zadnji hip. S sveže izdelanimi čevlji, ki si jih je obula kar v delavnici, se je takoj zatem podala na Ljubljanski grad, se pripetljaja spominja čevljar.

Med čevlji, ki jih naročajo za vsakdan, so tudi tisti z majhnimi ali velikimi stopali. Največjo številko, ki so jo za moškega izdelali, je bila 53, za žensko 48.

Čevlji za na modno pisto Ni redko, da k njim zavije tudi kakšen modni oblikovalec. Veliko čevljev so izdelali po zamislih Zorana Garevskega.

Obrisi stopal igralcev in igralk Po obrisih stopal pa pri Vodebovih poznajo tudi marsikaterega igralca in igralko, opernega pevca in pevko, saj pri njih tudi kostumografi naročijo obutev. Tako so delali že z veliko ljubljanskimi gledališči.

Veliko so sodelovali že z Alanom Hraniteljem. "Z njim smo delali že vse sorte. Hranitelj je pri svojih naročilih zelo jasen in natančen. Hitro se razumemo, kaj želi," pravi Vladimir Vodeb.

Za modnega oblikovalca in kostumografa so za njegovo razstavo v Narodnem muzeju Slovenije, ki jo je imel pred leti, izdelali tudi osem srebrnih škornjev. Njihova posebnost je bila, da niso bili prilagojeni za različni stopali, temveč so bila kopita naravnost.

"Tako kot je bilo to včasih. Pred letom 1850 namreč ni bilo desnega in levega čevlja, temveč so bili vsi v eno smer. Vse dokler niso pri proizvajalcu čevljev Churchill izdelali para, ki se je med seboj glede na lego stopal razlikoval," pojasnjuje Vladimir Vodeb. To, da pa je bil čevelj za obe stopali enak in se je nato šele z nošnjo prilagodil stopalu, je še iz časa, ko so čevljarji hodili na dom. Temu so pravili, da so hodili v oštiro. Od kraja do kraja, tam pa izdelali čevlje glede na zmožnosti in potrebe. In ker je bil čevljar na poti, bi bilo preveč, če bi s seboj nosil kopita po parih, zato je imel za posamezne velikosti po eno, ozadje tega pojasni ljubljanski čevljar.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano