"Vsaka izvedba predstave nas vodi v finančno katastrofo"

Peter Kolšek je v zadnji Sobotni prilogi Dela zapisal, da "je film glede na percepcijske uspehe primerljiv s popularno glasbo, krepko pa prehiteva literaturo, teater in likovno sceno". Se s to izjavo strinjate in zakaj menite, da je/ni tako? Včasih nas zanesejo primerjave, pa se v žaru izražamo izključujoče in dokončno. Percepcijsko je popularna glasba seveda najuspešnejša, saj je najdostopnejša. Na internetu in na ogromno radijskih in televizijsklih postajah je brezplačna. Film pa ni ista zgodba. Ali lahko primerjamo The Twilight Saga z odličnim filmom Viva Riva iz Konga, ali genijalnimi filmi Brillante Mendoze? Ne. Marina Abramović je postala planetarna zvezda, bolj znana od Roberta Wilsona, ki je o njej naredil predstavo. Stieg Larsson je planetarno uspešen z Millenium trilogijo, jaz pa recimo stavim vse na Roberta Bolana in njegov roman 2666, ki ni tako popularen. Niti Jeff Nichols ni tako uspešen, čeprav je pomemben. Gledališče je preprosto 'draga' umetnost, in zato se moramo boriti, da bo dostopna ne samo elitam, ampak široki publiki. Na katero predstavo v Mini teatru najbolj stavite v tej sezoni? Splendid, ki ga je režirala Senka Bulić, je s samo par ponovitvami pritegnil pozornost mlajše publike. Ponosen sem, da so v tej predstavi ob igralcih, ki so že delali pri nas, na nek način debitirali fantje, ki bodo zaznamovali gledališče čez nekaj let. Genetov krimi komad z elementi poezije in eksistencialistične filozofije v prevodu Aleša Bergerja je leta čakal na slovensko premiero. V tem vidim neko našo posebnost. Čaka nas tudi Tristan in Izolda v bunraku interpretaciji Zoltana Balasza, kar je svetovna rariteta.

Kateri so bili letošnji presežki Mini teatra? Kakšno vodilo vas bo motiviralo v prihodnje? Melvillov Bartleby, pisar v režiji Miloša Lolića je predstava, na katero sem izjemno ponosen. Dvakrat zapovrstjo smo v Mini teatru prejeli glavno Borštnikovo nagrado, kar je pomemben dokaz našega dela na promociji postdramskega gledališča. Morate vedeti, da mi v Mini teatru nimamo abonmajev, nimamo "regularne" publike iz šol, ki bi polnila naše predstave. Čeprav nas vsaka izvedba predstave vodi naravnost v finančno katastrofo, se držimo načela umetniškega gledališča in se 'rešujemo' s predstavami, ki jih igramo za otroke po Sloveniji in za zaključene skupine v naših dveh dvoranicah. V našem Macbethu nastopa sedem igralcev, dva tehnika, garderoberka, v Splendidu devet igralcev, v Tristanu in Izoldi jih bo prav tako devet. V bogatejših repertoarnih hišah je danes skoraj nemogoče vzeti več kot enega ali dva gosta. V Mini teatru so vsi gostje, tako da je naše delo na robu nemogočega. Vseeno pa ne stavimo na tradicionalne naslove. Izbiramo divja, kaotična dela, ki izzivajo domišljijo, ki so nekonvencionalna, imajo poseben duh. Posebno pozornost posvečamo gledališču za otroke, saj sem prepričan, da imajo tudi najmlajši otroci pravico in morajo videti kakovostno umetniško delo v vseh segmentih, od teksta, vizualne podobe do igralskih kreacij. Tako razvijamo potrebo za gledališčem in negujemo kultivirane mlade osebe.

Če bi vas obiskali gostje iz tujine, ki bi želeli od vas kulturni namig, kaj bi jim svetovali: katero knjigo slovenskega avtorja naj si preberejo, kateri film naj si ogledajo in kateremu glasbenemu albumu naj prisluhnejo? Priporočil bi Žižkov Perverznežev vodnik po filmu, poezijo Tomaža Šalamuna in Svetlane Makarovič, film Izlet Nejca Gazvode, priporočal bi jim, da poslušajo Ogolelo mesto Borghesie, če tega niso že prej. Kako je po vaših izkušnjah v Sloveniji poskrbljeno za samostojne kulturne delavce? Ali ima kultura svoje mesto? Mislim, da ga ima, ampak ji je treba izboriti še večji prostor. Smo ena redkih držav, ki jo v intelektualnih krogih prepoznajo po enem filozofu, Žižku, ali pesniku Šalamunu, v glasbi po Laibachu. Po nepomembnih politikih, ki so si zagotovili neupravičeno moč in popularnost, zagotovo ne. Po osamosvojitvi smo imeli imidž najuspešnejše, najbolj tolerantne dežele vzhodne Evrope, dežele z odličnimi umetniki. Izgubili smo to kolektivno pozitivno sliko o sebi, pa niti drugi nas kot take več ne opažajo. Zato je širjenje polja kulture tako zelo pomembno za prihodnost, in kriza ne sme biti izgovor za neaktivnost. Kaj ste po številnih izkušnjah spoznali: je pri uspehu ključnega pomena talent, trdo delo, dobro mreženje, izgled, sreča, morda zmes tega ali celo kaj šestega, xy? Vse to skupaj, spoj okoliščin, prostor, kjer živite in ustvarjate, prijatelji, s katerimi si obkrožen. Velikokrat uspeh neopravičeno izostane, ampak s trdim delom se pride do priznanja. Katerega umetnika najbolj cenite in zakaj? Veliko njih, najprej zagotovo Ivico Buljana, režiserja, ki nas s svojimi gledališkimi predstavami vrača v prostor magičnega dionizičnega obredja in teater odpira sodobni senzibilnosti.