Veronika Brvar: Pri nas je egomanija zelo velika

Obiskali ste številne kulturne prireditve doma in po svetu, katera vas je najbolj zaznamovala? Katera vas je najbolj prevzela? Težko bi se odločila, ampak če govorimo o zadnjem času, o dogajanju v zadnjem mesecu, potem je bil to aprilski koncert, ko je francoski pianist Pierre-Laurent Aimard nastopil v Ljubljani. To je bilo zame izjemno doživetje, saj je to svetovno znani pianist, ki je izjemen poznavalec sodobne glasbe, in končno smo ga lahko videli in poslušali tudi pri nas.

Kaj pa na tujem? Če se spet ozrem na zadnje obdobje, potem je to nedvomno obisk "glagoljšakega" petja z otoka Hvara na festivalu stare glasbe na Nizozemskem. Tega sem si že zelo, zelo dolgo časa želela videti in mu prisluhniti. Žal se takšno "petje" dogaja le enkrat na leto, ker je povezano z velikonočnim obredjem, pojejo vso noč pred velikim petkom, ta tradicija pa živi že od 16. stoletja. To je zelo posebno, živo, vsekakor atraktivno doživetje, pravo čudo …

Številne prireditve, zlasti glasbene, ste tudi sami v teh dolgih letih svoje profesionalne poti pripeljali v Slovenijo … Najodmevnejši in najbolj slišan, deležen tudi najbolj kontroverznih ocen, je bil zagotovo Koncert za mesto Ljubljana, ki je bil na odprtju meseca kulture v Ljubljani. Takrat so zaživeli vsi zvonovi cerkva, skladbo za zvonove je napisal španski skladatelj Lorenz Barber, ki je takrat pri nas spoznaval tradicijo pritrkavanja. Šlo je za sodoben pristop v tej pritrkovalski glasbi. V zadnjem času si prizadevam v Slovenijo pripeljati zlasti mlade talente in zmagovalce glasbenih tekmovanj ter jih "soočiti" z domačimi. Vemo, da imamo izjemne glasbenike, včasih pa je dobro, da se izkušnje premešajo …

Kako pogosto obiskujete različne kulturne prireditve, če vemo, da je glasba vaša dolgoletna profesionalna sopotnica? Jasno je, da moram pri svojem delu tudi v prostem času pregledovati programe prireditev v tujini in velikokrat jih tudi obiščem. Pred kratkim sem obiskala poseben festival, ki se imenuje Orgle Plus. Gre za poseben evropski projekt, ki združuje pet evropskih držav, ki orgle postavljajo v povezavo z nekaterimi preostalimi dejavnostmi. Tako je bila ena od prireditev Orgle in nogomet, pa Orgle in cirkus, nekakšna "alternativna" scena, na drug način pa tudi zelo, zelo izvirna umetnost.

Od glasbe in nogometa skočiva h knjigam. Katero knjigo ste nazadnje prebrali? Vas vleče beletristika, kaj drugega? Nazadnje sem brala o glasbeni publicistiki, zanima me namreč, kako se razvija slovensko glasbeno novinarstvo. Zadnja knjiga je imela naslov Kaj poslušati?.

Kaj vas v knjižnem svetu najbolj pritegne? Jasno, da vedno strokovna literatura. Razumljivo je, da moram to že po profesionalni dolžnosti spremljati. Drugače pa me pritegne sodoben roman. Moje drugo področje pa je hispanistika, zato najraje posegam po sodobnem španskem romanu.

Se najde čas tudi za ogled kakšne predstave, drame, opere ali kakšnega filma? Treba se je organizirati!

Kaj pa teater v Sloveniji? Moram priznati, da ga v Sloveniji malo slabo spremljam, zadnja predstava, ki sem si jo ogledala, je Platonov, zdaj pa čakam na Glembajeve. Filmske predstave si največkrat ogledam kar v tujini.

Če bi vas neki tujec ustavil in povprašal o kakšni domači kulturni specialiteti – glasbeni, dramski ali filmski –, kaj bi mu priporočili? Najprej je seveda odvisno, kaj bi ga zanimalo, to je tisti ključ, ki človeka pritegne. Ali teater, različna glasbena ponudba ali film, težko je na splošno odgovoriti … Vse je odvisno od tega, kaj nekdo išče.

Imamo doma na vseh omenjenih področjih pravo, dobro ponudbo? Ne, nikakor ne. Lahko rečemo, da smo v zborovski glasbi s Carmino Slovenico v vrhu, to je nekakšna naša vrhunska "vizitka" države. Naši orkestri so zelo dobri, če imajo dobre dirigente, zato je pametno vlagati in vabiti vrhunske dirigente. Mladih glasbenih talentov je veliko, ampak moramo na tem področju še veliko delati …

Kaj vas je v vašem profesionalnem in zasebnem življenju najbolj navdušilo? Če govoriva profesionalno, sta bili najbolj zanimivi leti 2004 in 2005, ko je bilo v Sloveniji čutiti neko kulturno vrenje. Takrat sem bila še na radiu (RTV Slovenija, op. p.) in smo organizirali prireditev Ljubljana, mesto glasbe. Mi smo bili takrat del te produkcije in tudi sami smo bili tisti, ki smo pošiljali v svet našo kulturo. To je bilo nekaj posebnega. V zadnjih letih pa se mi glede tega vse skupaj zdi kot neka blokada. Stvari se ne odpirajo, kot bi se morale. Tisti, ki naj bi skrbeli za promocijo v tujini, so zaspali in podlegli osebnim koristim. Pri nas je egomanija na tem področju zelo velika. Nikogar ni, ki bi opozarjal na to. Veliko lepih stvari se dogaja pri nas, ampak tudi zaradi novinarjev ostajajo neopazne.

Kaj pripravljate v prihodnosti, koga od "velikih" v vaši režiji lahko pričakujemo v Ljubljani? V ognju imamo več želez, upam pa, da bo veliko presenečenje za ljubitelje umetnosti.