Urban Golob: Pri fotografiranju še vedno najraje visim na vrvi

Gore – valilnica ustvarjalnosti Urbana Goloba, magistra sociologije kulture in geografa, ki že dobro desetletje deluje kot svobodni fotograf in pisec, trenutno najlažje ujamemo za računalnikom ali bobni, čeprav si alpinist želi, da bi ga večkrat srečali v steni in s fotoaparatom v rokah: "Trenutno sem najbolj pisec, kar pomeni, da preveč ždim doma. Na drugem mestu sem glasbenik, fotografija pa je tako ali tako povezana s hribi in obojega je premalo."

Gore so se tudi pri Urbanu izkazale za valilnico ustvarjalnosti. "Moje kulturno ustvarjanje se je praktično 'izvalilo' v hribih. Pri fotografiranju še vedno najraje visim nekje na vrvi in imam pod sabo le zrak. Igram v ansamblu Godba vertikale, kjer smo zbrani alpinisti in glasbeniki, ki smo povezali hribe in glasbo. Pri pisanju sem na nek način prav tako povezan z gorami. Brez hribov, brez plezanja bi na teh kulturnih področjih verjetno zavil kam drugam," razloži alpinist in pristavi, da ni ujetnik višav, saj ga tako pri fotografiji kot pri pisanju zanimajo tudi narava ter družbeni dogodki in spremembe.

Pot za življenje Tudi filmski koluti ga že poznajo, saj je film Pot za življenje o njegovem prečenju Alp od Tolmina do Maribora, sicer prvem zimskem prečenju slovenskih Alp, prejel prgišče nagrad na mednarodnih festivalih in zmagal na festivalu gorniških filmov v Gradcu. Za nameček je s tem podvigom Urban zbral zajetno vsoto denarja za Fundacijo za pomoč otroku z rakom in krvnimi boleznimi, kar je bil neprekosljiv osebni uspeh celotnega podviga.

"Ko sem med osmim in dvanajstim letom večino časa preživel po bolnišnicah, so mi na razumski ravni hribi pomenili sprostitev, v podzavesti pa je dozorelo spoznanje, da nekaj zmorem, kar je bila osnova impulzov te izkušnje povedati drugim," se po treh desetletjih Golob spominja raka na mehkem nebu v ustih, življenjske preizkušnje, ki ga je okrepila že v rani mladosti, hkrati pa ga še spodbudila k izražanju doživetij skozi pisanje, glasbo in fotografijo. "A to ni samo moj primer, alpinizem je že od nekdaj stvar zgodb, ki jih veliko alpinistov, plezalcev poskuša dati iz sebe skozi kulturo – s predavanji, pisanjem knjig in člankov, fotografiranjem, v zadnjem času tudi s snemanjem filmov."

Na beli steni Urbanova zgodba je pustila odtis v slovenskem leposlovju – avtobiografski roman Na beli steni, v katerem se prepletata zgodbi njegovega otroštva in pionirskega vzpona na himalajski vrh Peak 41. Ker sta obe pripovedi privlačni za širši krog bralcev, ne le za tiste, ki plezajo ali obiskujejo gore, in ker je s svojo izkušnjo zmage nad rakom želel ohrabriti druge, ki se spopadajo s to boleznijo, je ob nenehnem spraševanju znancev, kdaj bo napisal knjigo, vendarle "obupal" in se odločil svoja osebna dosežka preliti na papir in sporočilo o jekleni volji, ki smelo premaguje življenjske ovire, podariti bralcem.

Godba vertikale Njegovo knjižno darilo je zgovorno, a Brez odveč besed …, če si sposodimo naslov druge zgoščenke alpinistične glasbene "naveze" Godba vertikale, ki po prvem, inštrumentalnem albumu Prečenje in njegovem vokalno-inštrumentalnem nadaljevanju Brez odveč besed … v tretje pripravlja – inštrumentalno nadgradnjo, kot iz topa ustreli bobnar, ki je glasbeno kilometrino nabiral z Malimi bogovi, Vladom Kreslinom, Mio Žnidarič in kopico drugih glasbenikov. Golob je ob Tomažu Žganjarju, Borisu Kofolu, Janezu Jazbecu in Borutu Prinčiču nepogrešljiva petina zasedbe, ki slovensko – ne le planinsko – občestvo nagovarja predvsem z inštrumentalno glasbo.

"Naša glasba, ki je sicer precej poslušljiva, ni pa plehka, to si upam trditi, bi imela več poslušalcev, če bi bili bolj prisotni na radijskih postajah, svetla izjema je le prvi program Radia Slovenija, kjer naše pesmi vrtijo presenetljivo pogosto." Peterica, ki se, resnici na ljubo, bolj posveča glasbenemu ustvarjanju kot promociji, bo do poletja energijo usmerjala v snemanje tretjega albuma, saj želi novo porcijo inštrumentalnih ekspresionističnih doživetij iz gora postreči že konec leta, ko jih bo spet lažje slišati tudi v živo.

Karničarjevo smučanje z Everesta skozi Golobov objektiv Potem bo več časa tudi za lovljenje trenutkov skozi fotografski objektiv, ki je Goloba pripeljalo celo v revijo National Geographic, kjer so objavili njegovo fotografijo Dava Karničarja med prvim neprekinjenim smučanjem z vrha Everesta leta 2000. "Moja fotografska motivacija je bila takrat na vrhuncu. Zato sem se odločil, da ne poskusim doseči vrha, ampak izpeljem fotografski projekt do konca. Če bodo še kdaj sreča, volja in denar, se morda povzpnem na Everest, a bom le eden od mnogih, ki so ga osvojili; je bil pa Davo prvi, ki je s strehe sveta neprekinjeno smučal in jaz imam edini te fotografije – to je bil takrat jeziček na tehtnici, ki je odločitev prevesil na fotografsko in ne na alpinistično stran," Golob malce nostalgično obudi spomin na svoj fotografski vrhunec s pošteno dodatno obtežitvijo na ramenih, v časih pred digitalnimi fotoaparati začinjen z neomajnim zaupanjem samemu sebi in izjemno vzdržljivostjo v himalajskem mrazu, vetru in pomanjkanju kisika.

Dokumentiranje prvenstvenih podvigov v vertikali je postalo Urbanova stalnica, saj sta z Aljažem Anderletom, pa tudi z Luko Krajncem, že kar neločljiv alpinistično-fotografski dvojec. Krajnc je bil poleg enajsterice izklesanih teles priznanih slovenskih mojstrov navpičnih sten tudi eden od modelov umetniškega koledarja z Golobovimi fotografijami alpinistov v akciji. Estetika plezalske fotografije Goloba nagovarja z realizmom: "Na eni strani je lahko zelo komercialna, 'ameriška', na drugi strani pa estetika 'na nož', kjer gre fotografija v drobovje, morda pa ni tako všečna, a meni je bližje. Takšna fotografija je bolj realistična, nikoli ni zaigrana ali zrežirana, ampak nastaja sproti, za kar mora biti fotograf tudi dober alpinist, ki ima znanje in voljo, da pri težkem vzponu naredi še dobro fotografijo."