Tjaša Rener: Pomembno je delati dobro za skupnost

Po končani Srednji šoli za oblikovanje v Mariboru, kjer je končala smer modno oblikovanje, se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani, smer slikarstvo, kjer trenutno končuje svoj študij z diplomskim delom, naslovljenim A story from Africa. Že v obdobju srednješolskega izobraževanja je ugotovila, da je kreiranje in šivanje oblek ne zadovoljujeta popolnoma. Svoje kreativne misli je okupirala z risbo in barvo ter jih prelila na dvodimenzionalni nosilec.

"Glede na to, kako so nas s sprejemnimi izpiti strašili, sem bila kljub neznanemu priimku in brez zvez sprejeta na ALUO, tam pa sem kljub raznim krizam preprosto uživala!"

Na akademiji je hitro premagala začetniški strah in začela suvereno avtorsko delo. "V rutinskem ateljejskem ustvarjanju nižjih letnikov sem začela razmišljati, kaj sploh počnem na akademiji. Ta vprašanja so me pahnila v krizo, ki sem jo uspešno prebrodila s poletnim obiskom v Makedoniji, kjer sem obiskala grafično poletno šolo in se spoznala s prof. Ines Krasić." Profesorica na zagrebški likovni akademiji jo je seznanila s sitotiskom in Tjaša je odšla k njej tudi na študentsko izmenjavo. V Zagrebu je v odličnih razmerah in pod odličnim mentorstvom ustvarjala slike in nadaljevala misel o lastnem diplomskem delu, ki je danes umetniška knjiga. Njeno delo je bilo med drugim izbrano za razstavo umetniških knjig v Angliji. Turn the page bo slovensko avtorico v Norwicku predstavil maja letos.

Ko se je vrnila iz Makedonije v Ljubljano, se je odločila, da potrka na vrata ateljeja MGLC-ja, kjer so ji omogočili ustvarjanje v ateljeju sitotiska z grafičnim mojstrom Slavkom Pavlinom. V grafičnem ateljeju je ustvarjala klasična slikarska dela, ki so se tehnično in formalno osredotočila na sitotisk. Sitotisk ji je ponudil nov učinek, s katerim je prestopila klasične meje ter vstopila v grafično reproduciranje podob v odprtih in drugačnih ter sodobnih horizontih.

Tjaša je pred nekaj leti postala del afriške zgodbe, ki jo z zidanjem počitniških hišic ustvarja njen partner Matevž Cvetkovič s prijateljem. V trenutku se je zaljubila v deželo nad ekvatorjem. V zahodni Afriki, točneje v Gani, je z otroki porisala na novo nastalo počitniško arhitekturo. Vsaka hiša je bila drugačna in je nastajala z vaškimi otroki pod njenim mentorstvom in vodstvom. Vsak je bil svoboden in brezmejno likovno dopolnjeval arhitekturni skelet. Pri tem delu je pomembno omeniti skrb za razvijanje likovnih sposobnosti otrok ter tudi veliko socialno in izobraževalno skrb mlade umetnice. Čopiča otroci pred njenim prihodom niso poznali. Predstavila jim je novo likovno sredstvo, ki je postalo nov izrazni medij za njihovo domišljijo.

"Otroci v Gani so mi z načinom življenja pokazali, kako prav in kako pomembno je delati dobro za skupnost, saj je to tisto, kar te na koncu osreči, te napolni ... In od tod lahko črpamo navdih, ideje in smisel!"

"Ko prideš tja, se vsi prilepijo nate. Z otroki sem hodila okrog in si želela, da bi z njimi nekaj ustvarjala. Najprej sem jim predstavila barvice in nato nadaljevala s knjigicami ter jih učila brati in pisati. Med vsem gradivom sem imela s seboj tudi prazno skicirko. Otrokom sem ponudila prazne liste skicirke, da so jih napolnili s svojimi idejami in lastno domišljijo. Skicirka je bila tudi pripomoček pri sporazumevanju, če je kdo potreboval nož, mi je to preprosto narisal. S svinčniki in barvicami sem komunicirala z otroki in gradila popolnoma samosvojo likovno afriško zgodbo."

Tjaša Rener se sicer že več let v Sloveniji preživlja tudi z delavnicami, ki jih pripravlja za otroke. V Afriki je bil koncept dela podoben, le način življenja otrok je bil drugačen. Skromno življenje tamkajšnjih otrok ji je dalo nov zagon in ideje za ustvarjalno delo. Očarali sta jo njihova izraznost in predstavnost, kako vidijo človeka in tudi sami sebe, izolirani od globaliziranega sveta.

Porisana in popisana skicirka je prišla iz Gane nazaj v Zagreb, kjer je mlada umetnica začela ustvarjati najprej razglednice z izbranimi motivi iz skicirke. S pomočjo razglednic je prišla na idejo avtorske slikanice. Do zdaj se je Tjaša kot ilustratorka podpisala pod zgodbe z naslovom O miški, ki se je želela dotakniti zvezde, Tri miške in Pravljična vas Leše. Formalno se pretekle ilustracije zelo razlikujejo od njenega zadnjega projekta, ki pa ga je bilo mogoče videti tudi na zadnjem, 10. slovenskem bienalu ilustracije.

Kako vidiš ilustracijo v našem prostoru? "Vedno bolj jasno mi postaja, da je to medij, kjer lahko ustvarjam, mogoče mi je celo malo zanimivejši od slikarstva. Lastne likovne vrline lahko razvijam in seveda dopolnjujem tudi z znanjem slikarstva Najprej nisem vedela, ali naj knjigo na bienale sploh prijavim, ker je le malo drugačna. Potem pa sem bila presenečena, ko so jo umestili na pregledno razstavo slovenske ilustracije. Zame je to potrditev, da je bilo moje delo dobro narejeno, hkrati pa mi daje voljo v tem mediju vztrajati. Ilustracija ima po mojem mnenju potencial, to dokazujejo tudi mlada imena, ki vstopajo v svet likovnega založništva."

Do zdaj je Tjaša ročno natisnila in zvezala 25 izvodov svoje umetniške knjige z naslovom A story from Afrika. Ker si želi, da bi z izvodi razveselila ganske in tudi druge otroke, pospešeno išče založnika, ki bi ji omogočil izdajo knjige. Knjiga je posebna, saj gre za slikanico, pobarvanko in skicirko, ki je hkrati tudi učbenik. V njej predstavi življenje otrok v vasi Anyinatiase. Knjiga postane končan projekt, ko je pobarvajo in popišejo otroci. Interaktivno dopolnjuje življenje otrok. Tjaša Rener je bila preteklo leto predstavljena tudi na pregledni razstavi Odtisi in vtisi v MGLC-ju, kjer je razstavila delo iz piranske Ex-tempore z naslovom Piran – krem sladoled. Svoja slikarska dela je razstavila na skupinskih razstavah po drugih slovenskih in tujih galerijah. Po diplomi se za daljše obdobje vrača k svojim otrokom v Afriko, kjer bo še naprej ustvarjala ter razvijala svojo in otroško likovno domišljijo.