Stanje občutljivost Nina Čelhar

Slike Nine Čelhar so vse osebnega izbora. Z njimi beleži sebe, v vsakdanu, v življenju in svetu. Slikanje je zanjo obveza vsakdana, nuja eksistence. Platno pa kot njen terapevt, pri čemer raje kot o njihovi vsebini govori o njihovem nastajanju. Pri stiku z gledalcem pa s svojim delom ne želi preveč zapirati poti interpretacij, asociacij, temveč raje nagovarja njegovo empatijo. Želi zbuditi emotivni in razpoloženjski svet posameznika, ki stoji in se sooča z njenimi slikami.

Umetnica se s svojimi deli predstavlja v Bežigrajski galeriji 1 pod naslovom Stanja občutljivosti. V prvem galerijskem prostoru se gledalec tako med slikami Brez naslova, Začetek, Zopet in Čakanje I in Čakanje II znajde v mirnem, zadržanem in nekrčevitem vrtincu eksistencialni vprašanj, ki se ciklično obračajo k posamezniku. Pogled nanje nevsiljivo v ospredje prinaša vračajoče spraševanje o lastnem bivanju. O ponavljajočem, čakajočem, potrpežljivosti in prekinitvah, ki spremljajo različne procese v življenju posameznika.

V teh delih je figura odsotna, na njeno pristnost opozarjajo predmeti, ki se zdijo kot dokazi za odloženo aktivnost. Ti predstavljajo tudi možnost, za pravi čas, v katerem se lahko odvijajo preobrazbe, vedno novi začetki in prekinitve, ki usmerjajo dinamiko bivanja. Skozi svoja dela pa umetnica tako odpira prostor na fizični in simbolni ravni. Na površini slike snuje prostor, v katerega skozi vizualno zapisuje svoja razmišljanja, popisuje svoja razpoloženja in preverja svoj pogled na medij ter se posveča tehnološkemu procesu. In če slikanje razume kot vzpostavljanje dialoga, na razstavi, predvsem med gledalcem in sliko, pa pred prisotnim odpira prostor za asociacije, razmišljanja in prepuščanja razpoloženjskim stanjem.

Če življenje, vsakdan in doživljajski svet posameznika, na eni strani umetnika in na drugi strani gledalca, razumemo kot zakladnico stanj, občutenj, misli in čustev, v obliki emocionalnega in mentalnega arhiva, pa lahko to navežemo tudi na umetničina dela, postavljena v drugem galerijskem prostoru. Na dveh slikah, ki z naslovom Brez naslova dopuščata še bolj odprte poti interpretacije, tako lahko vidimo prostor založen s fascikli, knjigami, mapami ali lesenimi zaboji. Površina, ki na tak način deluje depojska, tako lahko v tem kontekstu beremo kot arhiv stanj in razpoloženj, čez katere je geometrično zarisana črna površina, ki razločuje shranjeno, doživeto in prisotno. A hkrati prav to povezuje "v obliko".

Mehkoba in nežnost del se nadaljuje tudi v drugih slikah. Tu se izraža v manjših formatih, zamegljenih krajinah, ki ne dopustijo s pogledom zaobjeti fizičnega, naravnega ali urbanega prostora v celoti. A kakorkoli se v delih slikarke Nine Čelhar vedno znova pojavlja fizični prostor, zgrajen in naraven, v katerega so odloženi predmeti ali pa tudi ne, nam umetnica vztrajno odpira prostor do subjekta. Prisotnega, v vlogi gledalca, skozi vizualno besedilo prisotnega v vlogi umetnika, oba pa združena ob ukvarjanju z asociacijami, pomeni in občutenji ob stiku z umetninami. Na površinah platna slikarka tako odpira prostor notranjosti, pa čeprav gre za zunanje in notranje prostore, se ob njih ob pogledu nanje konec koncev znajdemo znotraj. V zasebnem svetu doživljanja.