SiolNET. Trendi Kultura
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Iz Arhiva:

Sarajevska Ana Frank: Vedno mislimo, da se grozne stvari ne morejo zgoditi nam

0

termometer

Ko je desetletna Zlata Filipović septembra 1991 začela pisati svoj otroški dnevnik, si ni niti predstavljala, da bo ta postal vojni in da jo bo svet spoznal kot sarajevsko Ano Frank.

Dnevnik Zlate Filipović je, namesto da bi v njem opisovala "majhne težave in velike radosti" deklice, z obleganjem Sarajeva leta 1992 postal zapis o vojni. Postal je pričevalec odvzetega otroštva, v katerega so posegli granate, ostrostrelci, mrtvi, ranjeni, vojni invalidi, ločevanje družin in prijateljev, strah, brezup, žalost, groza, lakota, mraz, pomanjkanje vode in elektrike. V njem je svoj prostor našlo tudi otroško razmišljanje o nestrpnosti in sovraštvu, o politiki, ki je pripeljala do oboroženega spopada na prostoru nekdanje Jugoslavije, in politiki ter svetu, ki vojne dolgo ni ustavil. Pisala je tudi o solidarnosti med sorodniki, prijatelji in sosedi, ki so bili pred vojno neznanci. O gestah človečnosti v nečlovečnih okoliščinah. In o mislih na samomor, deklice v vojni.

Tako kot Ana Frank je tudi Zlata Filipović svoj dnevnik poimenovala, Mimmy mu je dala ime. In tako kot dnevnik Ane Frank je ta s ciljem, da bi bil otroški glas iz vojne slišan in z željo, da bi s tem kaj spremenil, prišel v roke sveta. Prvih deset izvodov so v obliki fotokopirane knjižice natisnili še v obleganem Sarajevu, prvič pa je Zlatin dnevnik kot knjiga izšel leta 1993 v Franciji. Takoj je postal mednarodna uspešnica, do zdaj pa je bil preveden že v 36 jezikov.

Danes se Zlata Filipović, rojena 3. decembra 1980, ukvarja z dokumentarnim filmom, predvsem s področja znanosti, zgodovine in družbenih tematik. Šest let je bila tudi članica izvršnega odbora Amnesty International Irska, je laična članica tribunala za duševno zdravje pri irski Komisiji za duševno zdravje. Je tudi ustanovna članica Mreže mladih ljudi, ki jih je prizadela vojna (NYPAW). Pogosto predava na šolah in univerzah po svetu, sodelovala je z organizacijami, kot so Anne Frank House, Združeni narodi, Unesco in Unicef.

Živi in dela v Dublinu, kamor se je z mamo in očetom preselila po tem, ko jim je s pomočjo ZN uspelo zapustiti Sarajevo. Najprej pa so odšli v Francijo, kamor so lahko tik pred koncem leta 1993 prebegnili zaradi francoskega založnika, ki je izdal Zlatin dnevnik – to je bil tudi pogoj njenih staršev.

"Nič od tega, ostati ali oditi, se mi ni zdela najboljša možnost. Seveda je bilo vse težje ostajati v vojni, vendar pa vsekakor ni bilo lahko niti tistim, ki so odšli. Prijatelji, ki so prebežali v Nemčijo, Italijo, Kanado, Slovenijo, na Hrvaško in v Srbijo, so nam pisali pisma. Vsi so v novih okoljih kot begunci imeli nove negativne izkušnje." "Nič od tega, ostati ali oditi, se mi ni zdela najboljša možnost. Seveda je bilo vse težje ostajati v vojni, vendar pa vsekakor ni bilo lahko niti tistim, ki so odšli. Prijatelji, ki so prebežali v Nemčijo, Italijo, Kanado, Slovenijo, na Hrvaško in v Srbijo, so nam pisali pisma. Vsi so v novih okoljih kot begunci imeli nove negativne izkušnje."

Imate neposredno izkušnjo z begunstvom, kaj menite o današnjem stanju?
Med filmi, uvrščenimi na ljubljanski festival dokumentarnega filma, sem med drugim videla tistega o Srebrenici, o Izraelu in šestdnevni vojni iz leta 1967, afganistanski deklici, begunki v Iranu in beguncih, ki prihajajo na Lampeduso. Vse te zgodbe govorijo eno: nihče ne gre od doma, če ni v to prisiljen. Tudi sama bi si želela, da mi nikdar ne bi bilo treba iti v Francijo in nato na Irsko.

Seveda imam zaradi življenja drugod tudi določene pozitivne izkušnje. A če ne bi šla v Francijo, bi to pomenilo, da nisem bila prisiljena zapustiti Sarajeva. Pomenilo bi, da ni bilo vojne in da bi bilo življenje takšno, kot mora biti. Begunci, ki prihajajo k nam, zapuščajo svoje domove, ker je tam prenevarno. Življenje tam ni mogoče in jim ne zagotavlja nikakršne prihodnosti.

V svojem dnevniku ste se kot otrok spraševali, ali ostati ali oditi iz obleganega Sarajeva. "Težko je živeti v vojni, ampak težko je tudi, če si begunec," ste zapisali. Begunci tako iz ene vojne lahko prihajajo v drug boj, nove oblike negotovosti in bede.
Nič od tega, ostati ali oditi, se mi ni zdela najboljša možnost. Seveda je bilo vse težje ostajati v vojni, vendar pa vsekakor ni bilo lahko niti tistim, ki so odšli. Prijatelji, ki so prebežali v Nemčijo, Italijo, Kanado, Slovenijo, na Hrvaško in v Srbijo, so nam pisali pisma. Vsi so v novih okoljih kot begunci imeli nove negativne izkušnje. Srečevali so se z novimi boji in težkimi procesi sprejemanja.

A po drugi strani verjamem, da so kljub vsemu bili na boljšem kot begunci etničnih skupin, ki se v novem okolju od večinskega prebivalstva razlikujejo že po barvi kože. 

Iz Zlatinega dnevnika:

Nedelja, 12. april 1992


"Na svetu ni hujše stvari, kot je vojna.
Premišljujem o današnjem mirovnem shodu, v katerem sem sodelovala tudi sama. Bil je večji, močnejši od vojne. Ljudje bodo premagali vojno. Zmagali bomo mi, ne pa vojna, kajti v vojni ni nič človeškega. Vojna je nekaj, kar je človeku tuje."

 

Dvajset let že živite na Irskem, pred tem ste nekaj časa živeli v Franciji, še danes se redno vračate v Sarajevo. Kam spadate oz. se počutite izkoreninjeno?
V svojih srednjih 20 letih sem se zavedla, da nikamor ne spadam. Na vprašanje, od kod sem, bom vedno odgovorila, da prihajam iz Sarajeva, vendar živim na Irskem. Sarajevo redno obiskujem, a tam nisem stalno. Prav tako nikoli ne bom Irka, mogoče bo moj otrok Irec ali pa šele moji vnuki. Prag, da te irsko okolje resnično sprejme, je namreč zelo visok. Tako sem razpeta med dvema mestoma in okoljema, med Sarajevom in Dublinom. S tem, da nikamor ne pripadam, sem se morala pomiriti in na to pogledati na bolj pozitiven način. Torej da ima to, da povsod pripadam le nekoliko, tudi svojo vrednost.

Položaj avtsajderke, torej?
Zaradi tega sem bila žalostna, a nato sem sprevidela, da ima lahko to tudi svoje prednosti. Na ta način imaš na obe mesti pogled, ki ga sicer ne bi imel.

Kaj se ste vzeli s sabo za spomin, ko ste bežali iz Sarajeva?
Rekli so nam, da lahko imamo le eno torbo. Med spomini so bile najpomembnejše fotografije. S seboj sem vzela tudi svoje najljubše knjige. Med svinčniki in radirkami, ki sem jih zbirala pred vojno, sem naredila izbor. Del sem jih vzela s seboj, del pa sem jih pustila v Sarajevu, da počakajo na mojo vrnitev. Vse te stvari hranim še danes.  

"V svojih srednjih 20 letih sem se zavedla, da nikamor ne spadam. Na vprašanje, od kod sem, bom vedno odgovorila, da prihajam iz Sarajeva, vendar živim na Irskem. Sarajevo redno obiskujem, a tam nisem stalno. Prav tako nikoli ne bom Irka, mogoče bo moj otrok Irec ali pa šele moji vnuki. S tem, da nikamor ne pripadam, sem se morala pomiriti in na to pogledati na bolj pozitiven način." "V svojih srednjih 20 letih sem se zavedla, da nikamor ne spadam. Na vprašanje, od kod sem, bom vedno odgovorila, da prihajam iz Sarajeva, vendar živim na Irskem. Sarajevo redno obiskujem, a tam nisem stalno. Prav tako nikoli ne bom Irka, mogoče bo moj otrok Irec ali pa šele moji vnuki. S tem, da nikamor ne pripadam, sem se morala pomiriti in na to pogledati na bolj pozitiven način."

Iz Zlatinega dnevnika:

Četrtek, 19. november 1992

"Dear Mimmy,
v politiki nič novega. Sprejemajo se resolucije, 'fantje' razpravljajo, mi pa umiramo, zmrzujemo, stradamo, se poslavljamo od prijateljev in zapuščamo svoje najdražje. (…) Politika je kriva, da je vojna za nas postala vsakdanja resničnost. Vojna je izpodrinila vsakdanjost in jo zapolnila z grozo. (…) Občutek imam, da je bistvo politike to, ali so ljudje Srbi, Hrvati ali muslimani. A saj so vendar vsi ljudje. Ki so si enaki. Ki so si podobni. Med katerimi ni razlik. Vsi imajo roke, noge in glave, vsi hodijo in govorijo, zdaj pa se je pojavilo tisto 'nekaj', zaradi česar naj bi si bili različni."

 

"Res, da sem pripovedovala, kaj se je zgodilo meni, a to se je dogajalo vsem nam. In če bom o tem govorila, se bo morda kaj tudi spremenilo. Tako sem mislila in verjela. Od 13. leta naprej se ukvarjam z neko obliko aktivizma." "Res, da sem pripovedovala, kaj se je zgodilo meni, a to se je dogajalo vsem nam. In če bom o tem govorila, se bo morda kaj tudi spremenilo. Tako sem mislila in verjela. Od 13. leta naprej se ukvarjam z neko obliko aktivizma."  

Zaradi vojne ste se že kot otrok spraševali o politiki. Večkrat ste zapisali, ali se "fantje", kot ste poimenovali politike, norčujejo iz vas, ali se sploh zavedajo, kakšno grozo doživljate in kako trpite. Da vam odteka, otroštvo, leta, življenje … in da zakaj ne sklenejo nekega sporazuma. Otroci v današnjih vojnah se lahko sprašujejo podobno …
To se lahko o politiki sprašujemo vedno in povsod. V vojni sem se s tem ukvarjala že kot 11-letnica. Ko sem jih opazovala, kako se prepirajo, kako vsak zahteva svoje brez kakršnekoli zavesti, kakšne posledice ima to za milijone ljudi, ki jih predstavljajo na tak ali drugačen način.

Je bilo pisanje za vas terapevtsko?
Zagotovo, čeprav se tega takrat niti nisem zavedala, a mi je to jasno danes. Dnevnik je bil moj prijatelj, dala sem mu ime in lahko sem mu rekla karkoli. Na bel papir lahko zapišeš vse in tako brez obsojanja izraziš vse, kar te skrbi.

Ko ste prišli v Francijo v mir, pa vseeno niste imeli miru. Zaradi objavljenega dnevnika ste bili deležni medijske pozornosti. Je bilo to resnično to, kar si želi otrok, ki pride iz vojne?
Danes, ko gledam otroke svojih prijateljev, ki so stari toliko, kot sem bila jaz takrat, vidim, kako majhni so še. Kako veliko odgovornost sem imela pri teh letih, ki se je takrat niti nisem zavedala – bolje je tako. Starša je razumljivo nekoliko skrbelo, kako bom vse prenesla in se znašla. Ljudje so želeli slišati, kaj se dogaja v Sarajevu.Za sabo pa sem pustila vse, babico in dedka, teto in druge sorodnike, prijatelje in sosede. Že zaradi njih sem morala govoriti o vojni. Res, da sem pripovedovala, kaj se je zgodilo meni, a to se je dogajalo vsem nam. In če bom o tem govorila, se bo morda kaj tudi spremenilo. Tako sem mislila in verjela. Od 13. leta naprej se ukvarjam z neko obliko aktivizma.

z Zlatinega dnevnika:

Ponedeljek, 29. junij 1992


"Življenje 11-letne šolarke, nedolžne žrtve vojne, pač ni zavidanja vredno. Življenje šolarke, ki je prikrajšana za šolo in radosti šolskega življenja. Otrok se v vojni ne more več igrati, nima ne prijateljev, ne sonca, ptic, narave in sadja, pa tudi čokolade in bombonov ne. Ima le majhen ostanek mleka v prahu. Šele zdaj sem zares dojela, da je to prava vojna, da sem priča umazani in gnusni vojni. Jaz in na tisoče otrok tega mesta, ki se sesuva, joka, tarna nad svojo usodo in upa na pomoč, ki je ni od nikoder. (…) Pravijo, da je otroštvo najlepši čas v življenju. Moje otroštvo je bilo srečno, dokler ni prišla ta umazana vojna in me oropala vsega. Ampak, zakaj?"

 

"Vedno mislimo, da se grozne stvari ne morejo zgoditi nam, pa naj gre za vojno ali bolezen. Tako sem tudi sama mislila, da je vojna nekaj, kar se dogaja nekje drugje, daleč od mene, nekje v zgodovini in drugim, a ne meni." "Vedno mislimo, da se grozne stvari ne morejo zgoditi nam, pa naj gre za vojno ali bolezen. Tako sem tudi sama mislila, da je vojna nekaj, kar se dogaja nekje drugje, daleč od mene, nekje v zgodovini in drugim, a ne meni."

Katere zavedne in neposredne odtise vonje lahko spremljate pri sebi danes?
Hrane nikoli ne mečem stran in kar je na krožniku, vedno pojem do konca. Predvsem pa se zavedam, da je vse mogoče zelo hitro izgubiti. V neke velike načrte tako niti ne verjamem. Vsi smo mislili, da vemo, kako se bodo stvari v našem življenju odvijale. Mislili smo, da bomo poleti leta 1992, tako kot vedno do takrat, spet šli na morje in pozimi na smučanje. A to se ni nikoli zgodilo. Zavedam se, da živimo pod tankim steklenim zvonom, ki lahko zelo hitro poči. Zato je to, kar si želimo in načrtujemo, zelo krhko. Ne pravim, da živim brez kakršnihkoli načrtov, a jasno mi je, da se lahko stvari hitro spremenijo in da se mora človek prilagajati. Morda je to nekaj, kar sem se naučila v vojni.

Sva isti letnik, obe sva odraščali v nekdanji skupni državi, a v različnih mestih, oddaljenih približno 540 kilometrov, pa s tako neprimerljivo izkušnjo otroštva. Ena v miru, druga skoraj dve leti v vojni.
Vedno mislimo, da se grozne stvari ne morejo zgoditi nam, pa naj gre za vojno ali bolezen. Mislimo, da se to dogaja drugim. Tako sem tudi sama mislila, da je vojna nekaj, kar se dogaja nekje drugje, daleč od mene, nekje v zgodovini in drugim, a ne meni.

Iz Zlatinega dnevnika:

Četrtek, 1. oktober 1992


"(…) Ali nihče ne misli na nas v Sarajevu? (…) 'Fantje' pa še kar razpravljajo in razpravljajo … Se bodo že enkrat sporazumeli ali ne? Človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali kdaj pomislijo na nas, medtem ko razpravljajo, ali pa se požvižgajo na nas in nas bodo mirne duše prepustili žalostni usodi, ki nas čaka?!"

 

"Predvsem pa se zavedam, da je vse mogoče zelo hitro izgubiti. V neke velike načrte tako niti ne verjamem. Vsi smo mislili, da vemo, kako se bodo stvari v našem življenju odvijale." "Predvsem pa se zavedam, da je vse mogoče zelo hitro izgubiti. V neke velike načrte tako niti ne verjamem. Vsi smo mislili, da vemo, kako se bodo stvari v našem življenju odvijale."

Kako doživljate Sarajevo danes? Vojna je zaznamovala več generacij in mesto …
V Sarajevo se vedno rada vračam in se počutim del njega. Moja širša osebna zgodovina namreč izhaja iz tam in tam tudi obstaja. Na Irskem sem namreč nekdo, ki je tam le 20 let, v Sarajevu obstajam 120 let, saj sem tam hčerka, nečakinja in vnukinja nekoga. V Sarajevu imam kontekst, ki ga na Irskem nimam. Se pa zavedam, da je tam še veliko nerešenih stvari.

Vendar za Sarajevo je pomembno to, da ni le mesto, ki je preživelo vojno. Tako kot je to pomembno za ljudi, da niso samo ti, ki so preživeli vojno. Ali da so samo begunci. Tako kot je zame pomembno, da nisem samo nekdo, ki je bil v vojni in pisal dnevnik. Pomembno je, da sem tudi nekdo, ki je na primer naredil dokumentarni film o genetiki ali o življenju ljudi s posebnimi potrebami. Bistveno je, da vidimo tudi druge stvari. Seveda to ne pomeni, da bežimo od resnice in se vedemo, kot da se to ni zgodilo.  

Iz Zlatinega dnevnika:

Četrtek, 7. maj 1992


"Dear Mimmy,
skoraj sem bila že prepričana, da bo vojne konec, danes pa … Danes je v park zraven naše hiše padla granata ali bomba. Prav v tisti park, kjer sem se vedno igrala in posedala s prijateljicami. Veliko ljudi je bilo ranjenih, med njimi Jaca, njena mama, Selma, Nina, Dado, naš sosed in več drugih, ki so bili v tistem trenutku po naključju v parku. Selmi so morali odstraniti ledvico. (…) NINA JE MRTVA. Drobec granate ji je raztreščil glavo. Umrla je. Tako ljubka majhna deklica. Skupaj sva hodili v vrtec. Pogosto sva se igrali v parku zraven naše hiše. Saj ni mogoče, da ne bom nikoli več videla Nine. Nina, 11-letna deklica, je nedolžna žrtev bedaste vojne."

Sreda, 13. maj 1992


"(…) Vojna ne pozna šale. Klet, strah, granate in ognjeni zublji so postali del mojega vsakdana."

Nedelja, 26. julij 1992


"(…) Varnostni svet OZN je obupen. V njegovih resolucijah ni niti kančka zdrave pameti."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin