Samo Kutin: Poskušam pustiti, da gre glasba skozi mene

Raziskovalec v improvizaciji s Salamandro Salamandro Eden bolj prepoznavnih slovenskih glasbenikov na področju improvizacije tovrstno svobodo vnaša v vse pore svojega glasbenega udejstvovanja: "Najekstremnejša je udeležba na delavnici Raziskava in refleksija Tomaža Groma v Španskih borcih, kjer izključno improviziramo, igramo glasbo, ki je ne moremo uvrščati v glasbene zvrsti. To je popolno raziskovanje in zame največje učenje na področju improvizacije. Drugače je z improvizacijo na delavnicah za otroke Lunin med, ki jih izvajava z Matejo Gorjup, saj je v ospredju skrb, da v njih spodbujava zanimanje in ustvarjalnost."

Sama improvizatorja najdemo tudi v glasbenem cirkusu Salamandra Salamandra: "Skupino sva ustanovila z bratom Janijem, pozneje se je pridružilo še več članov, ki so s svojim prihodom ali odhodom precej vplivali na zasedbo. Razen nekaj naštudiranih pesmi se skupina ukvarja z improvizacijo. S Salamandro Salamandro poskušamo ustvarjati glasbo trenutka."

Horda grdih in Ubrana Urbana Nomadski glasbenik daje pečat tudi zasedbama Horda grdih, s katero preigrava stare ljudske pesmi, in Ubrana Urbana, kjer sta ustvarjalne moči združila s Tadejem Čauševičem. Duo lahko zasledite na ljubljanskih ulicah, poleg poskočnih ritmov in plavajočih melodij pa si lahko privoščite tudi njun pred kratkim izdani album. "Trenutno imam celo vrsto projektov, a kadar le imam čas, z veseljem obiščem priljubljeni kotiček na ljubljanski tržnici, predvsem zaradi toplih odzivov ljudi, ki so, kljub nekaterim izjemam seveda, veseli najinega igranja."

"Če je glasba v človeku živa, se zdi skoraj logično, da glasbenik nekatere stvari nadgradi oziroma preraste in se loti česa drugega," na glas razmišlja o svojem glasbenem razvoju, ki ga zadnje čase nadgrajuje v duu na afriških kalimbah z Ano Kravanja. V začetku februarja sta z Darjo Demšar v Menzi pri koritu postavila instalacijo Niti, v kateri sta obiskovalce "ujela" v prostor, prepreden z nitmi, ki so bile pritrjene na sode in ozvočene. Nanje je lahko igral vsak obiskovalec, Samo pa je z igranjem na hurdy gurdy ustvarjal različne zvoke, ki bi jih prej kot srednjeveškemu glasbilu pripisali zvokom industrijskih strojev.

"Name so močno vplivali zvoki narave" Zanimivo, da je zašel v mestne zvoke, saj se je njegova ustvarjalska sla opajala z naravnimi: "Name so močno vplivali zvoki narave, saj sem vso mladost preživel v Čadrgu s kravami, ptiči in gozdnimi živalmi." Čadrg, idilična vasica na obrobju Triglavskega narodnega parka, se zdi prava zibelka ustvarjalnosti, ki je v neglasbeni družini dala glasbeni polet bratoma dvojčkoma, ki sta začela igrati preprosto iz veselja do ustvarjanja. Ko danes slišiš igrati Sama, ki glasbila zamenjuje hitreje, kot je Casanova svoje ljubice, hkrati pa iz vsakega izvabi osupljivo melodijo, si je težko predstavljati, da je samouk: "Ničesar nisva znala igrati in prvih nekaj let sem igral le na eno struno na kitari."

A idej jima ni zmanjkalo, vzcvetel je Čadrg records, "ime za založbo, ki nikoli ni obstajala", pod istim imenom pa tudi tabor narave in glasbe z desetletno tradicijo. Danes Samo prisega na pravično založbo Macefizelj, kjer so med drugim izšli albumi Tod in ondod Horde grdih, Črn trn Salamandre Salamandre ter Za v žep uličnega dueta Ubrana Urbana.

Svoj glas izpopolnjuje na delavnicah – prve so bile pri Poljakinji Ani Nacher na kreativnih taborih Sajeta, občasno obišče vokalno delavnico Irene Tomažin, zadnje čase pa se redno udeležuje delavnic Ljobe Jenče.

"Za ljudsko pesem naredim največ, če se kakšno naučim in jo komu zapojem" "Nisem prepričan, da v glasbi sploh kaj iščem, bolj poskušam pustiti, da gre glasba skozi mene," razpreda glasbenik, ki v svojih zasedbah ustvarja po povsem različnih načelih: "S Hordo grdih želimo ohranjati stare ljudske pesmi, da ne bodo utonile v pozabo, ker so res lepe, po drugi strani pa se zavedamo, da jih ne moremo nikoli odigrati tako, kot so jih originalno. Ugotovil sem, da največ naredim za ljudsko pesem, če se sam naučim kakšno in jo komu zapojem. To je povsem drugačno načelo kot pri ustvarjanju s Salamandro Salamandro, ko iz niča narediš nekaj, kar je na začetku največkrat slišati kot nekakšen hrup, s poslušanjem pa lahko izluščiš posamezne koščke in lahko glasba kljub minimalizmu postane zelo urejena."

Lastno ustvarjanje po njegovih izkušnjah nima omejitev pri neobičajnem, podobno pa je tudi s poseganjem v že ustvarjeno glasbo. Zaradi subjektivnega dojemanja Samo noče omejevati svobode poustvarjanja. "Delujem iz sebe, tako da poskušam včasih ljudske pesmi ohraniti v kar se da izvirni obliki, drugič spet ne. Na delavnicah Ljobe Jenče se z veseljem prepustim raziskovanju tradicije, pri Hordi grdih pa bolgarsko ljudsko pesem spremljam na madžarski hurdy gurdy, glasbilu, na katerega se te pesmi verjetno nikoli ni igralo. Tolminsko ljudsko pesem Magdalenca spremljam na afriško kalimbo, čeprav v Sloveniji tradicionalno zraven petja ni bilo igranja glasbil. Brez slabe vesti si dovolim tudi kakšno spremembo, če se mi zdi primerna."

Samova glasbena malha brez dna

Nič lažjega zanj, če le pobrska po svoji glasbeni malhi brez dna. Samov najzvestejši poulični spremljevalec je srednjeveško glasbilo hurdy gurdy iz Madžarske, ki se mu je samouško posvetil. Zadnje čase so ga prevzele kalimbe. "To so majhne lesene škatlice ali ploščice s kovinskimi jezički, večinoma uglašene v pentatoniko. Zanimivo je dejstvo, da lahko iz petih tonov dobiš veliko različnih melodij," razlaga, medtem ko lahko občudujem njegovo zbirko ljudskih glasbil, ki jih je srečal na potovanjih po Indiji, Maroku, Maliju in Grčiji, in nenavadnih zvočil. Pod tem imenom se skrivajo doma narejena glasbila ali zgolj predmeti, ki dajejo zvok in niso mišljeni kot glasbila. Da so odlična spremljava za pravljice, je izkusil kot član skupine Za 2 groša fantazije Radia Študent.

"Zvočila izdelovati iz recikliranih materialov je precej ceneje kot jih kupiti, pa tudi več možnosti je, da nastane nekaj izvirnega," je prepričan Samo, ki je včasih pravi izvir izvirnosti, drugič pa le zbere na kup dobre ideje. Pred kratkim je grelnik za vodo predelal v glasbilo, ki zveni podobno kot hang. "Z brusilko sem zarezal jezičke na zgornjo površino. Večji ko je jeziček, nižji ton dobiš," razlaga Kutin, ki ga je tudi etiopska begena tako prevzela, da se jo je odločil izdelati kar sam – iz odsluženih vrat omare, prek katerih je napel šest strun iz laksa. Pri njem ni nič nenavadnega, če se plastične cevi za elektriko prelevijo v zvočilo, ki ustvarja sozveneče tone, tolkalo nastane iz pločevink piva ali bobni iz cevi, na katere napne balone. Za spremljavo si predstavljajte še kopico majcenih zvočil, pihal in škripal, kot je na primer trenje stiropora ob steklo ali plastičnega kozarca ob železni pokrov, in do edinstvenega glasbenega doživetja ni več daleč.