Reforma slovenskega oblikovanja – mar res?

Društvo oblikovalcev Slovenije (DOS), v katerem so zbrani številni (ne pa vsi) domači oblikovalci različnih profilov, je bilo ustanovljeno leta 1951. Dosežke svojih članov društvo že vrsto let predstavlja na bienalni razstavi, ki je tudi letos postavljena v prvem preddverju Cankarjevega doma. Tu se sicer mesečno na samostojnih razstavah predstavljajo posamezni člani društva.

Na razstavi, ki jo je društvo poimenovalo ReForma, je predstavljenih 50 del 25 članov Društva oblikovalcev Slovenije, ki jih je izbrala strokovna žirija letošnje razstave. Sestavljali so jo Nina Bavčer, Katjuša Kranjc, Matjaž Deu, Primož Fijavž in Hermina Kovačič, med prispelimi predlogi za razstavo pa so žiranti izbrali zgolj polovico.

Razstava nagrajenca za življenjsko delo Branka Uršiča Poleg izbranih del članov DOS-a so na razstavi na ogled tudi najpogumnejša, najbolj vizionarska dela mladih oblikovalcev, ki so svoje predloge prijavili na javni natečaj Reformator. Tega sta skupaj pripravila Javna agencija ministrstva za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo SPIRIT in Društvo oblikovalcev. Obe razstavi dopolnjuje še izbor del letošnjega nagrajenca za življenjsko delo, oblikovalca stolov Branka Uršiča.

S pregledno razstavo želijo najti pravo razmerje bodočega razvoja slovenskega oblikovanja, pa tudi prikazati poglede oblikovalcev na stanje v vsakodnevnem življenju. V društvu so zapisali še, da so razstavljene tiste celovite rešitve, ki so vredne uresničitve in sestavljajo mozaik prihodnjih uspehov.

Reforma ali reciklaža? Ob sprehodu čez razstavni prostor pa morda gledalec tega vzdušja ne začuti. Izdelki so postavljeni na nizke in visoke platforme, skupaj povezani, tako se zdi, le naključno. Že res, da prvo preddverje Cankarjevega doma le lučaj stran od hišnega barčka ni ravno najboljši razstavni prostor v prestolnici, smo pa tu že lahko občudovali izjemno scenografsko zastavljene predstavitve. V luči teh se izdelki kar malce izgubijo, gledalec pa težko začuti skupno rdečo nit.

In če govorimo o reformi slovenskega oblikovanja, potem bi bilo morda smiselno predstavljati nove, vizionarske projekte, ne pa takih, ki smo jih na razstavi videli že pred dvema letoma.