Prešernovo nagrado za življenjsko delo sta prejela Vladimir Kavčič in Pavle Merkù

Vladimir Kavčič je ena od velikih figur sodobne slovenske književnosti. Čeprav se je kot avtor najobsežnejšega literarnega opusa tega obdobja loteval tudi mladinske proze, drame in radijskih iger, si je svoj prostor v slovenski literaturi izboril z romanom.

Že v njegovih prvih literarnih objavah v 50. letih preteklega stoletja je na plan stopila njegova poglavitna tematika: težko življenje človeka med drugo svetovno vojno in po njej. Iz tega časa sta umetniško najmočnejši zbirka novel Čez sotesko ne prideš in romaneskni prvenec Ne vračaj se sam.

Če je bila za prvo obdobje Kavčičevega literarnega snovanja še značilna idejna teza, ki razrešuje težke moralne in družbene konflikte, pozneje ni bilo več tako. Njegova socialnorealistična proza je začela vsrkavati tudi zmerne modernistične primesi – v tem smislu je najopaznejša kafkovska onirična govorica, teznost pa se je čedalje bolj umikala odprtosti, primatu vprašanj pred odgovori.

V 60. letih je napisal trilogijo romanov Tja in nazaj, Od tu dalje ter Onkraj in še dlje. Skupno jedro vseh treh je razcep na dva pola, ki ju v zadnji posledici poraja nasprotje med individualnim in družbenim. Konec desetletja pa je v svoji vojni prozi izoblikoval prvi umetniški vrhunec, sintezo, ki jo predstavlja trilogija romanov Žrtve.

Z leta 1973 izdanim romanom Zapisnik je dodobra razburkal tedanjo slovensko javnost, politična oblast pa je roman strogo obsodila, tako zaradi inovativnega sloga, ki posnema zapisnik zaslišanj in znanstvenih ekspertiz različni strok, kakor zaradi vrhunske literarne tematizacije stalinističnih zločinov povojne Partije.

V 70. letih je njegov roman dobil novo tematsko razsežnost. V Pustoti je uporabil (pregljevsko) snov, ki zajema iz tolminskega kmečkega upora leta 1713. Roman je slogovno nekakšna novodobna ljudska povest, ki je poglobljena z nekaterimi eksistencialističnimi prvinami.

V 80. letih se je z romani, kot so Živalski krog, Veleposlanik na Kitajskem ter Pesnik in policistka, odmaknil od svoje poglavitne teme, vendar pri tem ni opustil svoje ostre etične perspektive. V 90. letih se je vrnil k "puntarskemu" romanu, Somrak in Vrnitev v izginule kraje sta namreč na neki način nadaljevanje Pustote.

V romanu Minevanje zla je znova podal uvid v to, kako so ideološke razlike v resnici minimalne in kako je ideologija samo sredstvo za perpetuiranje starih zamer, ki v vojnih razmerah lahko pripeljejo do katastrofalnih posledic. Eden izmed pomembnih dosežkov tega romana je, da nakazuje mogoč model sprave ali vsaj smer, v kateri bi lahko razmišljali o njej.

Nov vrhunec je njegovo ustvarjanje doseglo z leta 2005 izdanim romanom Prihodnost, ki je ni bilo. V njem je ustvaril pravo epopejo povojne Slovenije z jasnimi avtobiografskimi prvinami. Nazadnje pa je leta 2011 izšel njegov roman Od nikoder do nikamor, v katerem je znova tematiziral vojno in njene posledice vse do današnjih dni.

Nagrada za življenjsko delo tudi Merkùju, razumniku in umetniku Pavle Merkù je slovenski razumnik in umetnik v najžlahtnejšem pomenu besede, Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji, piše v utemeljitvi. Na svoji poklicni poti je prepletal jezik in glasbo.

V Trstu živeči Merkù je deloval kot skladatelj, jezikoslovec, slovenist, etnomuzikolog, etimolog, publicist, kritik, esejist, raziskovalec, glasbeni urednik in pedagog. Raziskoval je tako na literarnem in jezikoslovnem kot tudi na glasbenem področju in prispeval k poznavanju ljudske zakladnice iz Tržaške, Goriške, Kanalske doline, Benečije in Rezije.

Njegov skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je nepogrešljiv del slovenske sodobne glasbe, zaslovel pa je tudi po svetu. Ustvarjal je za malodane vse glasbene sestave in zvrsti: solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve in zbore. Napisal je tudi opero Kačji pastir, ki je bila prva slovenska opera s krstno izvedbo v takrat zelo italijanskem tržaškem občinskem gledališču Verdi (1976).

Izbiri besedil je kot jezikoslovec, dialektolog, ljubitelj ter govorec več jezikov in narečij posvečal posebno pozornost. Tudi vse etnomuzikološke raziskave so obogatile in obarvale njegovo izrazno paleto. Vedno je posebno mesto namenjal ljudski glasbi in tako izjemno prispeval k njenemu zbiranju in ohranjanju. Spoznaval jo je najprej kot raziskovalec, šele potem kot skladatelj.

Sredi šestdesetih let 20. stoletja se je usmeril v zbiranje ljudskih pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje pripovedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je pozneje objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Med najvidnejšimi sadovi tega raziskovanja so mnoge skladbe, ki se opirajo na ljudsko osnovo in so izšle v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji (1981).

Poseben pomen imajo njegova jezikoslovna raziskovanja. Uredil, komentiral in objavil je Slovenska plemiška pisma družine Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja (1980), s katerimi je dokazal rabo slovenščine med tujim plemstvom na Slovenskem. Kot raziskovalec slovenskih osebnih in krajevnih lastnih imen pa je pomembno prispeval k razumevanju izvora slovenskih priimkov na jezikovnem zahodu Slovenije ter dokazovanju avtohtonega slovenskega porekla ljudi in krajev, ki danes pripadajo Italiji.

Njegov skladateljski, raziskovalni in publicistični opus pomeni enega od vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni. Nekatere njegove knjige se že uvrščajo med temeljna dela različnih strok, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med neizbrisna znamenja slovenske kulturne navzočnosti v Trstu.

V Cankarjevem domu pa so podelili tudi nagrade Prešernovega sklada. Več o tem si lahko preberete v spodnjem prispevku.