PRELISTANO: Koprnenje

Avtor: Soseki Natsume Naslov: Koprnenje Založba: Sanje, zbirka Sanje, 2012 Cena: 18,95 evra

Z japonskim leposlovjem je tako: ali ga radi berete ali pa vam para živce. Ne glede na to, ali berete japonsko klasiko ali sodobne popularne japonske avtorje, na primer dela Harukija Murakamija, je v njih vedno prisotna popolna odtujenost romanesknih likov. Evropejcem tuja ujetost v norme in zapovedi družbe je tako prisotna v japonski družbi, da je vsakršna intimna pripoved o ljudeh nemogoča brez koprene, ki likom onemogoča izražanje čustev.

Tako je tudi v leta 1914 napisanem romanu Koprnenje Sosekija Natsume, ki velja za klasično delo moderne japonske književnosti. Natsume velja za enega največjih japonskih piscev vseh časov. Tako čislan je, da je bila njegova podoba v letih od 1984 do 2004 natisnjena na bankovcu za 1000 jenov. Nesporno je, da je njegova literatura vplivala na vse poznejše japonske avtorje. In Koprnenje velja za njegovo najbolj izčiščeno delo.

Roman je razdeljen na tri dele, ki zaobjemajo dve zgodbi. Prva je zgodba pripovedovalca, študenta v Tokiu, ki v pomanjkanju prijateljev spozna starejšega moškega, ki ga v zgodbi nikoli ne poimenuje. Ves čas je imenovan sensei, mojster, gospod, profesor, skratka spoštovana starejša oseba. Njun odnos je od vsega začetka formalen. Prijateljstvo se razvija počasi, v skladu z družbenimi normami. Vprašanja obvisijo v zraku in na njih bralec dobi odgovore šele v drugem delu knjige. Ko pripovedovalec prvega dela zapusti mesto, da bi na vasi negoval bolnega očeta – odnosu s starši je posvečen drug del romana –, prejme pismo, v katerem sensei kot prvoosebni pripovedovalec razgrne vse skrivnosti svojega življenja in tvori tretji del romana. Pravzaprav sensei razloži le eno skrivnost: borbo s prijateljem za ljubezen mične gospodične. Sensei se je vse življenje čutil krivega, ker je z ukano pridobil dekle za ženo, njegov prijatelj pa je storil samomor.

Pravzaprav je v sami zgodbi izpostavljen osrednji spopad japonske literature, dvojnost med giri, družbenimi dolžnostmi, in ninjō, človekovimi čustvi. Bolj je izražen v zgodbi pripovedovalca, kot pa v zgodbi senseija. Prvi se z dilemo o pomembnosti dolžnosti bojuje tako v odnosu do mojstra kot v odnosu do svojih staršev, ko koleba med občutkom dolžnosti do umirajočega očeta in fasciniranostjo nad senseijem. V senseijevi zgodbi pa je v ospredju občutek krivde, povzročen z lastnim egoizmom, ki je prijatelja zapeljal v smrt. Senseija naj bi samomor, storjen iz časti, odrešil krivde.

Stil Natsumejevega pisanja je skop, hladen in v počasni liniji pripovedi, osredotočeni zgolj na dejstva in manj na čustva likov. Ne glede na to, je to predvsem pripoved o notranjem boju posameznika, ki se mora odločiti, kaj je prav in kaj ne.