Mojca Pišek: Kritik ni interpretativna "mašina", ki lajša in lepša življenje pisatelju

V odmaknjenih kritiških rovih žanrske literature

"Z žanrsko literaturo se ukvarja manj kritikov, saj je precej bolj častno kritiško osredotočati se na sodobno slovensko literaturo, ki se jo predstavlja kot umetniško. Kar izhaja na obrobju, zagotovo nima toliko kritiške refleksije, saj tudi nima pomembnega mesta v založniških programih in marketinškega zaledja," poudari letošnja prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko in hkrati razloži, zakaj se je odločila kritiško kopati po bolj odmaknjenih književnih rovih: "Predvsem me je zanimalo, če in kako se v slovenski žanrski literaturi piše drugače kot v tako imenovani umetniški. Veljalo naj bi, da najboljši literarni dosežki kažejo, v kakšni formi je literatura neke skupnosti, a z večjim užitkom se prepuščam domnevi, da njen najšibkejši člen, v slovenskem primeru žanr, to odslikava natančneje. Žanra se je mogoče do določene mere priučiti in prav žanrski poskusi dobro kažejo, koliko truda slovenski pisatelji dejansko vložijo v svoje delo. Isto velja za kritika; kakor se lahko pisatelj izobrazi v spretnega obrtnika žanra, se lahko tudi kritik. Veselilo bi me čez desetletja znajti se na točki, ko sem prebrala vse, kar je v nekem žanru mogoče relevantnega prebrati."

"Definitivno nimamo slovenskega Joja Nesba"

Ob tipanju, kam bi slovensko žanrsko literaturo uvrstila na polju mednarodnega književnega ustvarjanja, Piškova priznava, da bi za to oceno morala prebrati bistveno več, saj se je v zadnjem letu, ko je intenzivneje zaplavala v tovrstno literaturo, ukvarjala pretežno z novostmi in ne z žanrsko zapuščino, denimo zadnjih 20 let. "Slišim, da so pretekla desetletja dala tudi v slovenski literaturi nekaj zanimivih žanrskih del, predvsem kriminalnih romanov, a iz tega, kar sem brala v zadnjem letu, ni videti, da bi se tod dogajalo kaj omembe vrednega, poskusom navkljub," vendarle poda oceno svojega enoletnega kritiškega obravnavanja slovenske žanrske literature. "A definitivno nimamo slovenskega Joja Nesba – torej nekoga, ki bi bil sposoben pritegniti, navdušiti in nase prikleniti več bralcev kot povprečen slovenski pisatelj, žanrski ali ne. Torej več od širše sorodstvene mreže, ožjega družabnega omrežja in morda kakega ducata poklicnih bralcev. Svetla izjema v tem pogledu je morda Avgust Demšar, ki je ne le bran, pač pa z vsakim romanom svoje delo opravi nekoliko bolje."

Kritičarka brez dlake na jeziku

Literarna kritika jo je potegnila v svoje kolesje v začetku leta 2007, pri čemer so imeli veliko vlogo njeni prijatelji in znanci, že aktivni v tej sferi, a v petih letih je dodobra obrusila svoje kritiško pero. Naprej na kritiških delavnicah v sklopu LUD Literatura, ki so ji dale nov pogled na kritiko, jo na nek način pregnetle in usmerile v želeno smer, zdaj pa se, kot ugotavlja, to ostrenje odvija v nekem skrajno zasebnem prostoru. V tej intimi se sama spopada z vprašanjem, kako pisati, o čem pisati, zakaj pisati, seveda v interakciji z branjem leposlovja in sekundarne literature, kjer pridobiva informacije, kako se tega lotevajo drugi, in ki jo usmerja, kam naj v kritiki pluje sama.

Izoblikovala se je v kritičarko brez dlake na jeziku, ki argumentirano pretresa knjižne zalogaje, kar je opazila tudi stroka in jo letos nagradila s Stritarjevo nagrado, v obrazložitvi katere je izpostavila, da njene "obravnave spretno izrabljajo in celo presegajo običajne literarno-teoretske instrumentarije ter segajo na področje sociološke analize z osupljivo slogovno in terminološko ekspertizo".

Recenzije, zabavnejše od knjig

Ravno zaradi te nezanemarljive dodane vrednosti njenih kritiških zapisov je njihovo branje pogosto zabavnejše od "glodanja" knjig, ki jih recenzira, kar je dobro znano tistim, ki se v Dnevniku pogosto namuznejo ob njenih sočnih kritiških zapisih. "Verjamem, da je v kritiki mogoče biti zabaven, hkrati pa zadostiti zahtevi po strukturiranem nizanju mnenj na osnovi argumentov. Tudi sama se precej bolj najdem v zabavnih kritikah, je pa na Slovenskem takšnih piscev zelo malo, medtem ko večji tuji mediji objavljajo predvsem kritike piscev, ki so zmožni biti hkrati relevantni in komunikativni. Morda poskušam biti prepoznavna oziroma drugačna ravno na ta način, saj izjemno uživam v tovrstni korespondenci z delom, bralcem knjige in svojim bralcem."

Kljub sočnosti svojih besedil ostaja zvesta prvinam, ki odlikujejo besedilo, da si zasluži naziv literarna kritika s težo. "Pravzaprav je preprosto. Besedilo mora pokazati, da je kritik knjigo prebral in jo premislil. Vsako posamezno besedilo mora pokazati, katere so kritikove literarne vrednote. Bolj kot se poskuša kritik knjigi prikupiti, ji prizanesti, biti z njo nežen, bolj ko ji pomaga najti smisel, manj je govora o literarni kritiki s težo," pojasni kritičarka, ki ji diskurz bralnih krožkov, literarno kramljanje, kot ga imenuje, kvečjemu kaže, kako ne pisati kritike. "A tudi besedila onkraj tehnično dosledne argumentacije lahko imajo nesporno težo, govorim seveda o tistih, ki so z dolgotrajnim delom potrdili kakovostno znamko. Kritika se piše tudi na osnovi kompetenc, referenc, bralske kilometrine, izkušenosti, znanja, pri najboljših pa hkrati na osnovi osebnega sloga in prepričljivosti. Prepričljivost pri kritiki do neke mere presega argument, še tako dober argument pa ne zaživi v polni meri, če za njim ni prepričevalne sposobnosti – nekakšne kritikove iskre, osebnega vložka, slutnje živega bralca, ne le interpretativne 'mašine', ki pomaga lajšati in lepšati življenje takozvanemu pisatelju."

Sistematična bralka celotnih opusov posameznih avtorjev

Čeprav je nadpovprečno veliko zakopana v branje, ni s tem prav nič poklicno obremenjena, ampak se literaturi še vedno posveča prav sladostrastno. Prizna, da zelo uživa v sistematičnem branju in tako skozi celotne opuse avtorjev, ki vzbudijo njeno bralsko zanimanje, spoznava njihov literarni razvoj. Izbire knjig nikoli ne prepušča naključju, ampak se posveča izbranim avtorjem; nazadnje je prebrala opus Jonathana Franzna, trenutno se poglablja v branje del Philipa Rotha in J. M. Coetzeeja.

Ne le čtivo za lastno dušo, ampak tudi knjige, o katerih piše kot kritičarka, bere z zanimanjem in navdušenjem. "Zakaj? Preprosto zato, ker je delo čisto tehnično ločeno na branje in pisanje. Med branjem sem se naučila uživati po sili razmer, saj je kritiško delo pretežno sestavljeno iz branja slabe in neizrazite literature. Branje nečesa zelo neposrečenega je sicer lahko na meji mučnega, a tehtanje razlogov za in proti je vedno vznemirljivo. Če je delo zelo štorasto, je pač za kritika to toliko večji užitek. Kar je, priznajmo kritiku vsaj toliko, edino prav. Druge vrste izziv je zelo dobra knjiga, kjer imaš pri pisanju občutek, da ne veš, kako literarni dosežek sploh zasledovati v refleksiji. Pri najboljši literaturi kot da kritika molči – in je tako še najbolje."