SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Iz arhiva:

Legendarni Miki Muster: Vedno sem delal tisto, česar ne bi smel #intervju

1

termometer

Miki Muster
Foto: Bor Slana

Miki Muster, idejni in izvedbeni oče Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, risanke CIK-CAK, reklame Tudi to je Jelovica in številnih drugih, danes praznuje 92. rojstni dan. Kako sam gleda na prehojeno pot in zakaj je stavil na individualizem?


Pionir slovenskega stripa s krstnim imenom Miklavž prihaja iz Murske Sobote, a se poleg Prekmurca opredeljuje tudi za Ljubljančana. Leta 2011 smo ga obiskali na njegovem domu v Rožni dolini, kjer je v pogovoru za Siol.net razkril, zakaj ga zanimanje za njegovo delo še vedno preseneča, zakaj se je pri Mustrovih doma vedno govorilo madžarsko, zakaj so sodelavci v Nemčiji verjeli, da ima v kleti zaposlene tri zamorce in zakaj se njegovo ime omenja tudi v francoski enciklopediji seksa. Spregovoril je tudi o težavnih začetkih in nevšečnostih zaradi politične karikature in o svojem individualizmu ter se spominjal dni, ko se je preživljal kot prvi pevec zabavne glasbe v Sloveniji.

Opus Mustrovih stripov je obsežen, šteje več kot 5.000 tabel. Svoje junake je v tedenskih zgodbah, ki jih je objavljal v časopisu, poslal na luno, pod vodo, v srednji vek, med Rimljane, v prihodnost, v Afriko … Leta 2015 mu je Prešernov sklad podelil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob prevzemu nagrade je bil kratek in jedrnat, saj da je povedal že vse. Sporočil pa naslednje.Ko sem bil otrok, sem sanjal o tem, da bom zabaval generacije otrok in mislim, da mi je uspelo. Imam pa željo. Če imate tudi vi neizpolnjene otroške sanje, vam želim, da bi se vam izpolnile, tako kot so se meni."


Morda vas zanima še:
Ste vedeli? Miki Muster je bil tudi svetovni in evropski prvak v plavanju!
"Samo v vodo skočim, splezam iz bazena in kolajna je moja"
Miki Muster, Prešernov nagrajenec #multimedija


Ob rojstnem dnevu Mikija Mustra intervju obujamo iz arhiva.

Miki Muster Foto: Bor Slana

Gospod Muster, kako ste si predstavljali "penzijo"? Drugače, kot je danes?

Da, z ženo sva nameravala potovati, malce več sem se želel ukvarjati tudi s športom (Miki Muster je evropski in svetovni prvak v maratonskem plavanju v kategoriji nad 70 let, op. a.), pa se je obrnilo drugače. Risal bi še lahko, no, malenkosti še vedno rišem, tudi naslovnice za ponatise mojih del delam sproti.

Kakšna se vam je zdela ideja, da bi celotno vaše delo predstavili kronološko? Ste tudi pobudnikom tega projekta, tako kot prejle meni, dejali, da ima že vsak Slovenec vsaj po en izvod Zvitorepca doma?

Da, meni je to povsem nepojmljivo. Ljudje imajo že po tri "Zvitorepce" doma, pa kupijo še četrtega. Ravno ta teden bo izšla šesta knjiga, v načrtu jih imamo pet. Predlagali so mi, da bi objavili tudi dela, ki niso bila še nikoli objavljena ali ponatisnjena. Strip je bil v mojih časih prepovedan in vesel sem bil, če ga je sploh kdo hotel objaviti. O ponatisu sem lahko le sanjal. Ko se je Zvitorepec udomačil in so v različnih časopisih začeli objavljati ponatise, sem videl, da bo to resnejše, zato sem se tudi sam bolj potrudil in začel delati zgodbe, ki so aktualne še danes.

Kako to, da ste naslovnice za ponatise (v dveh letih in pol naj bi izšlo 11 knjig iz Mustrove stripovske zbirke, op. a) delali na novo?

Ponatisi mojih del so se dogajali v obdobju, ko sem živel in delal v Nemčiji. Naslovnice je bilo treba nekoliko retuširati, korigirati, a ker so otroci na strip tako "navalili", jih nisem uspel pripraviti sam, zato so na založbi to delo naložili kar nekomu drugemu. Nekatere so delovale naravnost grozljivo, zato sem to prepovedal. Morate vedeti, da padca kakovosti nisem dovolil, poleg tega pa, dokler bom živ, ne bo nihče risal namesto mene. Ko bom mrtev, pa lahko.

Miki Muster Foto: Bor Slana

Se spomnite, kdaj vas je zadela ljubezen do risanega filma?

Ko sem bil star 13 let, sem v kinu gledal Sneguljčico in takrat je bilo z mano konec. Sklenil sem, da bom delal risanke. Neprestano sem risal palčke, vsi zvezki so jih bili polni.

Želel sem si iti v Ameriko, k Waltu Disneyju, a žal, ko sem bil dovolj star, zaradi železne zavese nismo mogli nikamor. Kaj mi je preostalo? Hotel sem delati stripe, risati filme, v Evropi pa tega ni bilo. Edino, kar sem znal, je bilo risanje in vpisal sem se na akademijo. Da bi se vsaj risati učil, če drugega ne.

Vendar niste študirali slikarstva.

Ne, mama me je prepričala, da sem se vpisal na arhitekturo. Veste, stanovali smo v Križankah, kjer je živel tudi slikar Rihard Jakopič. Bil je precej strgan, umazan, z dolgimi lasmi in brado do popka. In mama me je vprašala: Hočeš biti tak kot on? Pojdi na arhitekturo, boš vsaj imel poklic, "malaš" pa lahko še vedno doma.

Ubogal sem jo, a sem jo kaj hitro popihal na kiparstvo. Prvo leto smo bili na akademiji kiparji in slikarji skupaj v pripravljalnici. O kiparjenju prej nisem imel pojma. V prvem letniku smo se ukvarjali s kiparstvom in slikarstvom, pa je profesor Boris Kalin kmalu določil: "Ti boš pa kipar." Že takrat sem risal v 3D-tehniki.

Kip ste pa vseeno izdelali.

Da, v Murski Soboti nekega heroja, pa nekaj portretov svoje žene. Tudi za diplomsko delo sem ženo upodobil v marmorju.

Miki Muster Foto: Simon Plestenjak

Če se vrneva k Waltu Disneyju. Želeli ste si k Disneyju, v njegov studio, pa to žal ni bilo mogoče. Ste kdaj razmišljali, da je morda to pozitivna stvar? Pri Disneyju bi verjetno preveč kopirali njegov slog, tukaj pa ste morali ustvariti povsem svojega.

Da, zagotovo ne bi bil to, kar sem. Je pa tudi res, da sem grozen individualist in se ne bi mogel podrediti. Nikoli nisem mogel delati v studiu. Tudi v Nemčiji, kjer sem več kot 20 let delal pri Bavaria filmu, sem v studiu samo sprejel naročilo, končal pa sem ga doma, nikoli v studiu.

Ste sami potrkali na vrata Bavaria filma ali so oni povabili vas?

Sam.

Ste bili v Nemčiji sami ali z družino?

Sam. Risal sem po 16 ur na dan, in ko sem imel dovolj narejenega, sem se takoj odpeljal v Ljubljano k družini, tako da niso utrpeli večje škode. Bil sem blazno hiter. Vsi so mislili, da imam doma tri zamorce, ki rišejo namesto mene.

Štiriminutne filme sem izdelal povprečno v 14 dneh, njihova ekipa pa v dveh mesecih. Ko sem začel delati, je šlo tako hitro, da nisem verjel. Skupno sem naredil deset ur risanega filma, kar je ogromno.

V Nemčiji so mi dali priložnost. Ni mi bilo treba skrbeti ne za papir ne za folijo. Jaz sem samo risal, preostali so skrbeli za studio, snemanje, sinhronizacijo, zato sem naredil toliko kot 20 drugih skupaj.

Miki Muster Foto: Matjaž Tavčar

Baje je na računalniku oblikovanje še lažje. Ste ga kdaj uporabljali?

Računalnik odklanjam, priznavam le še stacionarni telefon. Nočem biti suženj tehnike. Pa še prestar sem za to. "Tamladim" to ni problem. Še vejo ne, zakaj pritiskajo na gumbe, pa jim vse "rata". Jaz pa bi moral imeti zraven še navodila za uporabo.

V zadnjih letih ste se precej ukvarjali s politično karikaturo. Ste se razen težav z Zoranom Jankovićem, ki ste ga lani kot Adolfa Hitlerja narisali v Magu, zaradi karikatur pogosto znašli v težavah?

Na začetku sem se malo bal, da mi bodo prerezali gumo na avtomobilu ali da me bo kdo po glavi. Napadal sem nedotakljive, politike. Na eni od razstav karikatur v Celju me je nekdo vprašal, zakaj vedno rišem le ene in iste ljudi. Zakaj ne rišem opozicije? Sem mu odgovoril, to ste pa vi krivi. Zato, ker jih niste izvolili, saj če bi jih, bi vladali oni in risal bi njih. Kritiziram pač tistega, ki ima vajeti v rokah. Karikaturist je vedno opozicija.

Ste se zamerili ljudem?

O, da. Tisti, ki sem jih risal, so me vsi po malem sovražili.

Pa ste jim poskusili razložiti, kako in kaj?

Saj ne moreš. To je vzgoja. Če si nedotakljiv, si nedotakljiv.

Je težje delati po naročilu ali je težje, če je vse na vaših plečih: od ideje do izvedbe?

Pri politični karikature je treba ves teden spremljati, kaj se dogaja, in poiskati tisto, kar se da smešiti. Ne žaliti politika osebno, temveč njegovo dejanje. Karikatura poudarja tisto, po čemer človek izstopa, tisto, kar je razpoznavno. Recimo Drnovšek, visoko čelo in "špičasta" glava. Kot karikaturist moraš biti vedno na črti, kjer ne žališ, z eno nogo pa si vedno že čez mejo.

Pri nas so s karikaturo težave, ker ni prave tradicije. Iz socialističnih časov so politiki vajeni, da so nedotakljivi, da te zaprejo, če jih žališ, ali da te celo povozi avtomobil. Politiki bi se morali zavedati, da dokler te rišejo, si "in", ko te nehajo, si oplel, si politično mrtev.

Leta 2014 je narisal Lakotnika za sodelavce športne redakcije Sportal. Leta 2014 je narisal Lakotnika za sodelavce športne redakcije Sportal. Foto: Bor Slana Kaj dela vaš slog tako prepoznaven?

Svoje junake sem napravil simpatične, čeprav sem jih karikiral, jih nisem preveč spačil. Danes pa je pri stripu in risankah isti "šmorn". Samo nasilje, samo streljanje. Tudi v mojih stripih je neprestano napeto, a na šaljiv način. Nikomur se nič ne zgodi.

So pa tudi vaše stripe nekoč prepovedali, češ da kvarijo mladino.

Zvitorepca so mi dovolili risati pod pogojem, da ga ne bom risal kot ameriški strip, temveč v slogu slovenskih basni. Lisica zvitorepka, vrana, medved, jazbec … to so prvi junaki mojih zgodb. Volk je bil "grdavš", medveda so zajeli Cigani, potem pa nisem imel več materiala. Moral sem začeti fantazirati.

Poskusil sem z Afriko, pa oblastem ni bilo všeč, češ da gre za amerikanizem. Rusi stripa niso dovolili, če pa že, ni smel biti "amerikanski". Strip so potem prepovedali, a ker so bralci Tedenske tribune protestirali in zahtevali Zvitorepca nazaj, so popustili in dobil sem dovoljenje, a z opozorilom: "Pazi, da ne boš narisal česa takega, da ne bodo slučajno prišli Rusi."

Po eni strani sem lahko še vedno risal, po drugi pa sem imel zvezane roke. Ko so se razmere liberalizirale in so videli, da moj strip ne more škodovati, sem začel risati slikanice. In ko so postale priljubljene, sem lahko moje junake začel risati tudi na Divjem zahodu, v Afriki, vesolju …

Večinoma omenjate Zvitorepca, a najbolj priljubljen je bil vendarle Lakotnik. Zakaj?

Otroci so ga imeli radi, ker je bil butelj, uspelo pa mu je vse. So zgodbe, v katerih nastopa le on. Bil je zadosti, ker je bil figura, s katero si lahko storil marsikaj. Tudi meni je bil simpatičen. Na začetku je bil krvoločen, v basni je volk namreč "grdavš", sčasoma pa je postal pozitiven. Z Zvitorepcem in Trdonjo so postali prijatelji, zato sem moral ustvariti še negativca, kapetana Gulikožo, Črnega kavboja, ki ga je treba spraviti v ječo. Želvak Trdonja ni bil ne vem kaj, potreboval sem ga za popestritev zgodbe.

Večji del vašega življenja je bil rezerviran za službo. Bi danes to spremenili? Več časa namenili druženju, zabavi …?

Pa saj tega niti nisem mogel. Bil sem norec, najbolj srečen sem bil, če sem imel svojo sobo, mizo in mir. Užival sem med ustvarjanjem. Brez obiskov in telefonov. Vedel sem, da če se smejim navznoter, medtem ko gledam svoje junake, se bodo smejali tudi moji bralci.

Zavestno sem se odločil, da ne bom nikoli risal nasilja. V mojih zgodbah in risbah ni prelivanja krvi. Sem in tja pade kakšna buška, ne gre pa za nobeno grobo nasilje.

V 40 knjigah o Zvitorepcu ni nikoli nikomur tekla kri. Pa tudi estetsko je bilo. Ko sem risal na pol gola dekleta iz kamene dobe, sem se bal, da se bodo ljudje zgražali, pa se nihče ni spotaknil ob to. Če bo kdo izjavil, da gre za pornografijo, potem bi mu takoj odvrnil, da je potemtakem največji "pornograf" Michelangelo, ki je na stropu Sikstinske kapele narisal cel kup na pol golih ljudi. In to v Vatikanu! Skratka, dokler je estetsko, ti nihče ne more reči, da s svojimi risbami kvariš mladino.

Pravzaprav ste bili pionir na več področjih.

Vedno sem delal tisto, česar ne bi smel. Bil sem tudi prvi pevec zabavne glasbe v Sloveniji. Pel sem z Veselimi berači in velikim dijaškim orkestrom. S tem sem se pravzaprav preživljal. Nastopali smo vsako soboto in nedeljo. Organiziral sem različne športne prireditve, treniral sem plavalce. V Murski Soboti sem bil "tata mata", vsi so me poznali.

Tudi Francozi. Menda vas omenjajo celo v francoski enciklopediji seksa. Zakaj?

Da, bil sem eden prvih, ki je risal ženske "oben ohne", zgoraj brez. To sem uporabil kar v nekaj zgodbah. Kot kipar sem verjel, da če bom estetsko naredil, to ne bo nikogar motilo in ga tudi ni. Tudi otroci se niso pohujšali zaradi tega. So pa ženske običajno imele prsi pokrite z lasmi.

Če sva začela pri sedanjosti, pa končajva v preteklosti. Zanimivo je vaše ime, Miki, kot naročeno je za nekoga, ki riše stripe.

Da, to me pa zelo veseli. Pri nas v Murski Soboti je tako, da če si Miklavž ali Nikolaj, si Miki. Če si Franc, si Feri, če si Ludvik, si Lajči, to so naša imena. Miki sem že od malega.

Vemo, da Prekmurci govorijo povsem svoj dialekt, v vašem govoru pa ga ni čutiti. Ali tudi za vas velja, da ko pridete v svoje matično okolje, spremenite naglas.

Seveda (takoj preklopi na prekmurščino, op. a). Je pa res, da že od 2. razreda osnovne šole živim v Ljubljani. V Mursko Soboto smo zbežali med vojno, tam pa sem preživljal tudi počitnice. V isti vasi, v kateri je odraščal Milan Kučan. Spomnim se ga še, ko mu je smrkelj visel do trebuha. Lahko rečem, da sem Ljubljančan in Prekmurec.

Ali govorite tudi madžarsko?

Seveda, moja mama je pol Madžarka in doma smo vedno govorili le madžarsko. Mama ni nikoli dobro znala slovensko. Govorila je prekmurščino in madžarščino.

Menda imate le še eno željo, da bi Zvitorepec zaživel tudi v risanki. Baje je bilo že vse pripravljeno. Kje se je zapletlo?

Da, hoteli so napraviti serijo, pa niso imeli prave predstave o tem, kako. Vse se je ustavilo pri denarju. Mislili so, da je to, kar narišem, že film. Ampak film veliko stane. Potrebuješ studio, ekipo, ki dela. Jaz bi moral biti direktor, skrbeti za material, tega pa nisem mogel. Ali rišeš ali pa koordiniraš. Pa sem rekel, direktor pa ne bom. Še ekipa mi gre na živce, kaj šele, da bi vodil podjetje. In je vse padlo v vodo …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin