SiolNET. Sportal Rekreacija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ste vedeli? Miki Muster je tudi evropski in svetovni prvak v plavanju.

3

termometer

Miki Muster je kot korenina, ki ne pozebe. Pri skoraj 90 letih je še vedno vitalen, z namazanim jezikom in brezhibnim spominom. Bo svoji plavalni žilici omogočil, da se spet razživi?

Ko imaš pred seboj sogovornika kalibra, kakršen je Miki Muster, bi bil greh obstati zgolj pri eni temi, pa čeprav je ta (široka) tema šport in vse, kar spada v njegov okvir. Priljubljenega ilustratorja, ki bo prihodnje leto dopolnil častitljivih 90 let, ni treba posebej predstavljati. Njegovi Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja so legendarni. Del kolektivnega spomina. Manj znano pa je, da je vitalni Prekmurec evropski in svetovni prvak v plavanju in da kamorkoli gre, s seboj prenaša svinčnik (in tega na željo mimoidočih uporablja izredno pogosto) in kamen, ki odganja negativno energijo. In kar je še bolj aktualno, Miki Muster je ambasador vseslovenskega projekta Simbioza giba, ki, tako kot je pred leti starejše navduševala za odkrivanje računalniških skrivnosti, zdaj to poskuša storiti z gibanjem.

Miki Muster, ste eden od ambasadorjev akcije Simbioza giba, s katero želijo njeni pobudniki ljudi v zrelih letih navdušiti za gibanje. Kako sami sprejemate to vlogo? Meni se to zdi zelo pozitivno, ne vem, kako pogosto se bom vadb lahko udeleževal. Veste, jaz sem samotar in najbolj srečen sem, če sem doma.

Kaj je po vašem mnenju danes največja težava starejših? Če odmislimo pičle pokojnine in trdovratne zdravstvene težave in se posvetimo zgolj športu v vseh njegovih različicah. Kot sem ugotovil med svojim kratkim bivanjem v domu za starejše občane, se upokojenci delijo v dve skupini. Tisto bolj številčno, kamor spadajo upokojenci, ki nad življenjem obupajo, ostanejo brez ambicij, obsedijo na invalidskem vozičku in čakajo, da jih bo kdo kam zapeljal, in tisto drugo, kamor spadajo ljudje, ki poskušajo vse mogoče, telovadijo, se družijo, plešejo in podobno.

Res je, da vse vsakemu pač ne ustreza, zato je pomembno, da imajo čim več možnosti in da te možnosti preverijo v praksi. Poglejte nordijsko hojo. Pa to je super zadeva! Večina upokojencev pa sploh ne ve, da to obstaja. Jaz osebno sem eden istih, ki se pretvarja, da je še vedno zdrav. Ne želim hoditi ob opori bergel, berem in vozim brez očal, še vedno imam lase in svoje zobe, le slišim bolj slabo. Nočem pokazati, da sem star. Ljudje mi pravijo, pa saj hodiš kot 30-letnik, ampak to ni preprosto in v to moram vložiti kar precej truda. Se bom pa trudil, dokler se bom lahko.

Pri Simbiozi giba se pojavljate v vlogi plavalnega učitelja in motivatorja, kar glede na vašo uspešno, pa čeravno kratkotrajno plavalno kariero, ne preseneča. Prihodnji mesec boste dopolnili 90 let. Kakšen šport se spodobi za tako častitljivo starost, če sploh kakšen? Zadnja leta sem se šel zelo težaven šport. Žena je bila dve leti nepokretna. 24 ur na dan sem skrbel zanjo, jo negoval, masiral, friziral, ji kuhal in jo hranil, zato drugega "športa" nisem potreboval. Bil sem do konca zdelan in izčrpan, izgubil sem 18 kilogramov. Od ženine smrti sta minili že dve leti in počasi se spet postavljam na noge. Tudi zredil sem se že. Za osem kilogramov.

Doma kolesarim na sobnem kolesu, dvigujem uteži in vadim z elastikami, vsak dan grem na Žale obiskat ženin grob, sprehajam se, hodim po raznoraznih opravkih, popoldne pa počivam. K sreči imam tudi vrt, kjer je kar naprej treba nekaj početi, pa veliko stopnic, kuham, likam in pospravljam in tudi to je neke vrste šport.

Ste bili pa športno verjetno bolj dejavni v mladosti? Takrat pa sem 16 ur na dan sedel za mizo in risal. Imel sem čas le za ženo in risanje.

Kaj pa med dopustom? Ja, ampak moj dopust je bil le redko pravi dopust in pogosto sem s seboj jemal tudi vse, kar sem potreboval za risanje. V letih, ko sem za razne časopise risal karikature, sem v ponedeljek zjutraj nekaj malega odplaval, potem pa se v največji vročini, ko na cesti ni bilo nobene gneče – veste, to je bilo v letih, ko smo še imeli poletje – zapeljal do ljubljanske redakcije, kjer sem izvedel, kaj je treba pripraviti.

Čez noč sem narisal, zjutraj oddal risbo in se zapeljal nazaj na morje. No, v bistvu nikoli nisem imel dopusta v pravem pomenu besede. Če delaš za tri ali štiri časopise, zraven pa še za televizijo, je logično, da ne morete reči, da česa ne boste naredili. Tudi novinar ne more reči, zdaj pa tega in tega ne bom naredil. Mora! 23 let sem risal Zvitorepca, zraven pa še slikanice, pa ilustracije za Poročevalca in Pionirja, potem je bil tu še Cik-Cak za televizijo. Tukaj ni bilo dopusta!

Menda so se v Nemčiji, kjer ste delali skoraj 17 let, šalili, da imate črnce v kleti. Za kaj je pravzaprav šlo? Dobil sem nalogo, da narišem serijo filmov. Pol serije so dodelili meni, drugo polovico pa večji skupini animatorjev. Vsake toliko sem oddal film, in to dokaj hitro, zato so začeli namigovati, da imam doma v kleti črnce, ki zame rišejo.

V resnici pa je bilo tako, da sem delal od 7. ure zjutraj pa do enih ponoči. Vmes sem si nekaj malega skuhal in na hitro pojedel, da le nisem izgubil preveč dragocenega časa, zraven pa spil še buteljko sladkega rdečega vina. Kupoval sem tisto najbolj sladko francosko vino, tako da sem v kri dobil vsaj malo "cukra", da sem lažje zdržal vse napore.

S čim ste si dvigovali krvni tlak? S turško kavo ali pravim čajem? Ne, kave se nisem nikoli navadil. Sicer pa smo včasih pili filter kavo. To sploh ni bila nobena kava, lahko si jo spil dva decilitra, pa ni bilo nobenega učinka.

Ponovno bi se vrnila k plavanju. Se spomnite, kdaj ste splavali? Pri 16 letih, ko so me starši poslali v kolonijo na Pohorje, tam pa so poleg hotela imeli še manjši bazen. Tam sem se naučil plavati. Prej nisem imel priložnosti. Ni bilo tako kot danes, ko plavajo že dojenčki.

Skratka, ko sem se zaradi študija preselil v Ljubljano, sem plaval le med poletnimi počitnicami, saj takrat nismo imeli pokritih bazenov in ogrevane vode. Doma v Murski Soboti smo ustanovili plavalni klub in se začeli udeleževati tekmovanj po vsej Sloveniji. No, v Ljubljani sem kmalu postal tudi trener plavanja.

Kako to? Ker se nihče drug ni želel ukvarjati z mularijo! Pa saj sploh nihče ni znal plavati. V Murski Soboti so mi dodelili tiste, ki se niso utopili (smeh, op. p.). Moral sem jih naučiti plavalnih osnov, zato da so lahko hodili na tekmovanja. Tekmovali smo z manjšimi klubi, kot sta denimo Celje in Radovljica, ki takrat še ni imela rekorderjev. Preprosto so nas naložili na tovornjak, nas nahranili z mineštro, ponudili nastanitev v šolah, potem pa smo plavali.

Pri 23 letih sem se plavalno upokojil. To so bila kar standardna leta za slovo. Bilo je povsem drugače, kot je danes. Če si na treningu preplaval 500 metrov, si že mislil, kaj si, tisoč metrov je preplaval le malokdo. Ni bilo tako kot danes, ko plavalci trenirajo ure in ure v bazenu, potem pa še dvigujejo uteži.

Za katero plavalno disciplino ste se specializirali? Prsno. Potem sem se naučil še kravl, potem pa za plavanje tako ali tako ni bilo več časa. Poročil sem se, preselil v Nemčijo in se posvetil risanju. Lahko rečem, da me je država pri 50 letih dobesedno pregnala iz Slovenije.

Zakaj? Danes Slovenijo zapuščajo mladi in sposobni ljudje, ki ne dobijo primerne službe, pri meni pa je bilo obratno. Jaz sem moral iti zato, ker sem imel preveč dela. V bistvu me je pregnala davkarija. Nismo več prepevali z veseljem: Nabrusimo kose, obresti in davki nam pijejo kri. Nekje do 70. let prejšnjega stoletja smo živeli krasno. Ni bilo davkov, jaz pa sem dobival fantastične honorarje. Potem pa so uvedli progresivni davek. Če si zaslužil več od limita, so ti lahko davek nabili tudi do 80 odstotkov. Jaz pa sem recimo že februarja dosegel limit, saj sem honorarje včasih dobival z zamudo.

V Nemčiji sem preživel 17 let in tam krasno zaslužil. Davek je bil sprejemljiv, ni bil višji od 25, 30 odstotkov. Z ženo sva si zgradila hišo z bazenom in resno razmišljala, da bi tam tudi ostala. No, po Titovi smrti sva vse skupaj prodala in se vrnila v Slovenijo.

Večji del vašega življenja je bil rezerviran za službo. Bi danes to spremenili? Več časa namenili druženju, zabavi …? Pa saj tega niti nisem mogel. Bil sem norec, najbolj srečen sem bil, če sem imel svojo sobo, mizo in mir. Užival sem med ustvarjanjem. Brez obiskov in telefonov. Vedel sem, da če se smejim navznoter, medtem ko gledam svoje junake, se bodo smejali tudi moji bralci.

Zavestno sem se odločil, da ne bom nikoli risal nasilja. V mojih zgodbah in risbah ni prelivanja krvi. Sem in tja pade kakšna buška, ne gre pa za nobeno grobo nasilje.

V 40 knjigah o Zvitorepcu ni nikoli nikomur tekla kri. Pa tudi estetsko je bilo. Ko sem risal na pol gola dekleta iz kamene dobe, sem se bal, da se bodo ljudje zgražali, pa se nihče ni spotaknil ob to. Če bo kdo izjavil, da gre za pornografijo, potem bi mu takoj odvrnil, da je potemtakem največji "pornograf" Michelangelo, ki je na stropu Sikstinske kapele narisal cel kup na pol golih ljudi. In to v Vatikanu! Skratka, dokler je estetsko, ti nihče ne more reči, da s svojimi risbami kvariš mladino.

Le malo ljudi ve, da ste svetovni in evropski prvak v plavanju med seniorji. Kako ste se kot 75-letnik znašli na tekmovanjih najvišjega ranga? Ko sem dopolnil 65 let, sem se vrnil iz Nemčije, z namenom, da se zdaj končno posvetim le svoji ljubici. In sva se odpeljala na morje. Dokaj hitro sem v morju začel premagovati precejšnje razdalje – plaval sem denimo od Umaga do cementarne –, kar je naneslo približno tri kilometre, pa nisem bil prav nič utrujen. Pa že 40 let nisem zares plaval. Saj veste, z ženo sva se bolj namakala oziroma kopala, plavala pa res nisva.

Ker mi je res dobro šlo, sem se odpravil na Plavalno zvezo Slovenije in jih prosil, naj mi pokažejo rezultate, ki jih je doseglo deset najboljših plavalcev seniorjev v Evropi. Ugotovil sem, da bi se brez truda lahko uvrstil med najboljše tri. Začel sem bolj resno trenirati, kupil sem si celo štoparico in se kmalu vrnil na PZS. Tokrat sem želel preveriti rezultate najboljših plavalcev na svetovnem prvenstvu. In tudi tu bi se z lahkoto uvrstil med najboljše tri.

In sem začel. Najprej sem se udeležil svetovnega prvenstva v Münchnu, kjer sem zmagal na maratonski razdalji, na 800, 400 in 200 metrov pa sem bil tretji, na evropskem prvenstvu v Franciji, prihodnje leto, mislim, da je bilo to leta 2003, pa sem bil v maratonu spet najhitrejši, na 400 metrov pa sem končal kot drugi.

Kaj vam je povzročalo največ težav? Skoki in obrati, ker jih nisem nikoli treniral. Če bi, bi tudi bronaste kolajne verjetno postale najmanj srebrne.

Naslednjih šest let sem plavanje povsem opustil. Na plavanju v bazenu bi lahko staknil kako infekcijo, pa tudi žene nisem mogel pustiti same. V dom je nisem želel poslati, dokler sem lahko, sem zanjo skrbel sam.

Potem pa sta se skupaj preselila v dom za starejše občane? Da, zame je postala pretežka. Večkrat sem moral na pomoč poklicati reševalce ali sina. Za tri mesece sva se preselila v dom, ko je umrla, sem se vrnil v najino hišo v Rožno dolino. Tega je že dve leti. Počasi okrevam.

Si želite znova poskusiti na tekmovanjih? Prebuditi tekmovalni duh? No, zdaj, ko ste me že animirali za Simbiozo giba, se bom spet moral bolj resno ukvarjati s plavanjem. Seveda razmišljam o tekmi, a za kaj takega bom moral resno trenirati. Za to pa potrebujem boljše pogoje. Ne morem trenirati v toplicah, kjer ni proge, tako da se ti kar naprej nekdo nastavlja. To ni noben trening.

No, lahko bi poskusil trenirati na Fakulteti za šport, dva- do trikrat na teden bi se mi prav gotovo poznalo.

Svoje najboljše rezultate sem dosegel v kategoriji masters, od 75 do 85 let, zdaj me čaka kategorija od 85 do 90 let, prav kmalu pa tudi nad 90.

In ko bom čez leto dni prestopil še v višjo kategorijo, nad 90 let … ja, tam pa nimam prav nobene konkurence! Samo v vodo skočim, splezam iz bazena in kolajna je moja (smeh).

Kako pa je z risanjem? Še vedno poprimete za svinčnik in kaj narišete?

Ne rišem več, no, v bistvu rišem kar naprej, saj me neprestano kdo prosi, naj mu kaj narišem. Tudi tukaj v toplicah. Naj narišem tudi vam? (iz žepa potegne obrabljen svinčnik, op. p.)

Seveda. Če lahko izbiram, bi za redakcijo Sportala izbrala Lakotnika. Takole. Na hitro.

(Mojstrovina,op. p.)

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin