Torek, 12. 12. 2017, 12.02
6 let, 4 mesece
Miha Mazzini: Jernej, hvala
"Nekateri narodi svoje vidne umetnike ali znanstvenike proglasijo za narodno bogastvo. Slovenci česa takega ne bi naredili nikoli, ampak Jernej Šugman je tak položaj zavzel kar sam, z vlogami, ki so postale del nas," je ob smrti enega najboljših slovenskih igralcev na svojem blogu zapisal Miha Mazzini, pisatelj, režiser in naš kolumnist. Zapis objavljamo v celoti.
V filmu Izbrisana je prizor, v katerem se policijski inšpektor odloča, v kolikšni meri bo upošteval državni zakon in v kolikšni moralnega. Gre za najdaljši prizor v filmu in ko sem pred snemanjem pripravljal dramaturške infografike, je s svojo monolitnostjo štrlel iz ritma. Za povrh ne gre za dogajanje, kjer bi igralec hropel, trpel in se valjal – in mu gledalci občudujoče ploskajo – , marveč telo ostaja negibno, pač uradnik za mizo, ki govori to, kar mora, obenem pa v mislih mrzlično išče rešitev.
Jasno mi je bilo, da rabim igralca, ob katerim bo gledalec pozabil na čas in ki bo z minimalnimi izrazi obraza naredil več, kot kdo drug s celim telesom.
Jernej Šugman je bil samoumevna izbira. Igral je glavno vlogo v mojem kratkem filmu Obisk (2011) in jo naredil briljantno. Prav tako je bil nevarno večplasten učitelj v Sladkih sanjah (2000, režija Sašo Podgoršek), za katere sem napisal scenarij.
*
Med montažo smo poskušali odstraniti vse, kar ni bilo nujno za zgodbo. V vsakem prizoru smo našli vsaj nekaj, kar smo lahko odrezali, izboljšali, odstranili in pohitrili film. Le v prizoru s Šugmanom je vse ostalo dokončno. Nihče ni našel ničesar odvečnega.
*
Na testnih projekcijah, doma in v tujini, sem se usedel za gledalce in miže spremljal njihovo dihanje. Ko se začne prizor s Šugmanom, dihanje postane počasnejše in pozornejše. Kot bi se občinstvo znašlo v sobi z velikansko mačko ali pando, ki jim sicer vzbuja simpatije, a obenem niso čisto prepričani, da bitje pred njimi ne more postati nevarno. Nagonsko zaslutijo, da jih Šugman lahko odpelje kamorkoli. Nočejo vzbuditi pozornosti z lastnim dihanjem, njihova telesa se zavedo, da prisostvujejo nečemu pomembnemu, velikemu, mojstru na vrhuncu svojih moči.
V dobi plehkih slik gre za dragocenost, ki jo hočemo ujeti in obdržati v spominu in zato ne dovolimo niti lastnemu dihanju, da bi nas motilo.
*
Nekateri narodi svoje vidne umetnike ali znanstvenike proglasijo za narodno bogastvo. Slovenci česa takega ne bi naredili nikoli, ampak Jernej Šugman je tak položaj zavzel kar sam, z vlogami, ki so postale del nas.
Jernej, hvala.
Zapis je bil prvotno objavljen na blogu Mihe Mazzinija.