"Malo mi je žal, da je prvo poglavje tako krvavo"

Meta Osredkar (1981) je arheologinja in prevajalka. Prevedla je več kot 30 žanrsko različnih knjižnih del, letos pa je pri Založbi MIŠ izšel tudi njen avtorski prvenec. Umor v Šmihelski vasi je kriminalni roman, v katerem inšpektor srednjih Bojan Kos s pomočjo pol mlajših kolegov Edija in Simona raziskuje grozljiv umor lokalnega župnika Kajetana. Osredkarjevi je uspelo ustvariti prepričljivo zgodbo z vsemi značilnostmi precej zahtevnega žanra, vanjo pa je vpletla tudi znane like in dogodke (Slomšek, Soška fronta) in predvsem – veliko humorja. Avtorico smo povabili na pogovor, da nam razkrije, kako je nastajala ena od redkih slovenskih kriminalk.

Začniva kar s prvim prizorom, prvim poglavjem v knjigi, ki se začne precej nedolžno. Mica, starejša prebivalka Šmihelske vasi, se odpravi v župnišče po cede s Slomškovimi pesmimi in Družino, tam pa naleti na grozljiv prizor. Župnika najde v spalnici v solariju, mrtvega, zapečenega in navrtanega z vrtalnim strojem. Zakaj ste začeli s tako bizarnim prizorom? Zdaj mi je kar malo žal, da je prvo poglavje tako krvavo, saj to ni tako karakteristično. Knjiga se mi zdi precej vesela, prijazna in optimistična, umor na začetku pa kar malo štrli zaradi svoje brutalnosti. Pa jaz brutalnosti in nasilja sploh ne maram. Med pisanjem te knjige se je žanr povsem zamenjal.

Začelo se je kot zelo humorna groteskna zgodba, ki pa je prerasla v precej resnejšo kriminalko, kot je nameravala biti na začetku. Prizor na začetku je nekakšen relikt tega. Umor je bil sicer zelo hitro namišljen, a kar je bilo ključno, in zaradi česar sem knjigo tudi začela pisati, so bili liki.

Ukvarjate se s prevajalstvom, Umor v Šmihelski vasi je vaš knjižni prvenec. Ste od vedno želeli tudi pisati? Predvsem sem vedno veliko brala, pisanje je temu nekako samoumevno sledilo. Vedno sem po malem pisala, a svojega dela nikoli nisem dokončala ali pa ni bilo dovolj kakovostno. To je prvič, da je nastalo nekaj, kar sem želela dati tudi ven, od sebe.

Skupaj z bratom sva nekoč v dolgčasu naredila detektivsko trojico, liki so nama bili tako všeč, da sva se odločila, da potrebujejo še primer. Nekje zraven se je valjala knjiga Agathe Christie Umor v župnišču, in tako sva tudi midva ustvarila namišljen umor v župnišču. Vse je bila precejšnja šala, tudi sanjalo se mi ni, da bom zgodbo dejansko kdaj izdala.

Kaj pa žanr detektivskega romana, vas je že od začetka privlačil? Težko bi rekla, da se najdem v enem samem žanru, čeprav kriminalke zagotovo so med mojimi ljubšimi knjigami. V svoji osnovi so analitične zgodbe, ki se počasi odkrivajo, vsebujejo skrivnost, ki jo je treba raziskati. So pa tudi strašno popularne, saj zakaj bi drugače pisali take skladovnice knjig o tem, kdo je koga umoril.

Prizorišče knjižnega umora je župnišče v Šmihelski vasi. Ta v resnici ne obstaja, kljub temu pa jo umestite med znane kraje, v okolico Iga blizu Ljubljane. Kako ste ustvarili književni prostor, zakaj prav tako okolje? Če v knjigi odmislimo zgodbo iskanja morilca, sta tisto, s čimer imamo opravka, dve generaciji. Prva je generacija, rojena tik pred drugo svetovno vojno in tako zadnja generacija, ki je živela ta, recimo mu starosveten način življenja, ki ga danes najdevamo samo še v sledovih. Druga generacija pa so mladi, stari med 25 in 30 let, ki pa v knjigi niso bistveno drugačni od vrstnikov v Ljubljani ali v kateremkoli drugem evropskem mestu.

Okolje, ki je sicer vaško, še vedno pa tako blizu Ljubljane, se mi zdi krasno za kombinacijo sodobnega življenja, s katerim se bralec brez težav poistoveti, in vaške starosvetnosti, ki pa je je v knjigi ravno toliko, da zajame ta star svet, ki izginja.

Vaško okolje, v katerem se vsi poznajo in o drugem vedo več kot ti, ima v razvoju zgodbe pomembno vlogo. Najbolj značilni liki tega okolja so starejše gospe, ki – pa čeprav same tega ne bi nikoli priznale – oprezajo za sovaščani in imajo nato skoraj ključno vlogo pri razkrivanju podrobnosti policistom. Morda je ta potencial starih gospa, vaških ženic, premalo izkoriščen. Mica in Francka sta med mojimi najljubšimi liki, zelo sem ponosna nanju, saj se mi zdi, da včasih starejših gospa ne jemljemo dovolj resno. Resda sem ju zelo karikirala, a po drugi strani predstavljata močni ženski, ki sta veliko dali skozi, se ne pustita kar tako. Všeč sta mi, tudi zabavni sta.

Detektivska trojica – Edi, Simon in Kos – je pravzaprav zelo televizijska, zlahka si jih predstavljaš v kakšni televizijski nadaljevanki. Ste si jih tako tudi predstavljali med pisanjem, kot prave osebe? Povsem. Pred očmi jih imam. Kot da so iz mesa in krvi. Postalo so tako živi, da se kdaj v moji družbi razvije debata v to smer, kaj bi v nekem primeru rekel inšpektor Kos ali kaj podobnega.

V romanu je tudi malce ljubezni, nekakšen ljubezenski trikotnik med Edijem, Simonom in patologinjo Jano. Brez romantike ni šlo? Patologinja Jana je sprva res imela le vlogo Simonove simpatije. Pomagala mi je pri karakterizaciji Edija in Simona. Nato pa sem se odločila, da ji moram dati nek namen, da ne bi ostala le brezoblična patologinja. Namenila sem ji vlogo morda edinega zdravorazumskega človeka, ki miri druge, ko se jim malo poslabša.

Na zelo, kako naj rečem, zanimiv način ste se v romanu dotaknili Cerkve. Umorjeni župnik Lampič je zelo ekscentričen, v garaži ima tri audije, pa solarij v spalnici, v zgodbi spoznamo tudi obilnega "knezoškofa", ki ima rad kremšnite … Problem, ki sem ga na začetku imela z Lampičem, je bil, da se mi je zdel izredno generičen. Bil tipičen župnik, ki ga vaščani obrekujejo, ker ima preveč denarja in prevelik vozni park. Med pisanjem pa sem mu morala dati nekaj več.

Karakterji so namreč tisto, kjer se jaz počutim močno. Priznati moram, da so bili karakterji prva gonilna sila pisanja, zgodba je bila šele na drugem mestu.

Ste se kaj bali odzivov, da gre za provokacijo? Niti ne, menim, da nisem žaljiva. Z vero se v knjigi niti ne ukvarjam, opisujem izključno njen folklorni aspekt. Župnika sem za žrtev izbrala zato, ker se zgodba odvija v vaškem okolju, kjer je idealna figura. Življenje na vasi se še vedno v veliki meri vrti okoli cerkve. Večina nastopajočih je bolj ali manj aktivnih članov župnije, nenazadnje se eden od meni najbolj simpatičnih likov – policist Simon – na koncu pridruži cerkvenemu pevskemu zboru. No, knjiga se mi tako ne zdi ravno anticerkvena.

Niste pa se izognili niti temi, ki še kar razdvaja Slovence – domobrancem in partizanom … Ah, v Sloveniji niti ne moreš mimo tega. Med pisanjem diplomske naloge sem veliko časa preživela na terenu, po vaseh sem zbirala ljudsko izročilo. In čeprav sem sogovornikom povedala, da me druga svetovna vojna niti malo ne zanima, sem še vedno ure in ure poslušala le o tem. Med pisanjem sem se malo pošalila – pa ne iz domobrancev in partizanov, ampak bolj iz tega, da brez tega razkola tudi danes ne moremo.

Ste diplomirana arheologinja, to je poklic, ki ima tako kot detektivski veliko opraviti z odkrivanjem skrivnosti … Arheologija in kriminalke imajo veliko skupnega. Iščeš indice, da lahko rekonstruiraš zgodbo, kot se je v resnici zgodila. Sicer pa se to pri mojem pisanju kaže bolj posredno. Moja ljubezen do bolj ali manj oddaljene zgodovine je povsem naravno prišla v zgodbo.

Kaj pa Anton Martin Slomšek? Ta ima v detektivki kar pomembno vlogo. Ta pa se je v zgodbi znašel po naključju! Začelo se je tako, da je Mica k župniku prišla po cede s Slomškovimi pesmimi, ko pa sem ga že imela v zgodbi, sem ga izkoristila, saj gre nenazadnje za zelo priljubljen in zanimiv lik slovenstva. Lahko pa bi bila to tudi katera druga slovenska kulturna ikona.

Kriminalka se zdi zelo zahteven žanr. Na koncu se mora res vsak detajl ujemati. Koliko dela to zahteva, koliko branja in preverjanja? Ogromno. Morda zato, ker je to moj prvenec. Risala sem tabele, časovnice za vsakega od likov: kdo je kdaj kje bil, kaj je rekel, kaj in kdaj se je nekaj zgodilo. Nešteto branj je za mano.

Koliko časa pa je nastajal Umor v Šmihelski vasi? Osem let. Kot sem rekla, začelo se je kot šala, pisati sva začela z bratom in se ob tem blazno zabavala. Začetni zanos je nato malo pojenjal, a vsake toliko sem dodala še kaj. V enem trenutku pa sem se zavedla, da bi bilo škoda, če bi nehala. Imela sem tudi veliko spodbude družine in prijateljev.

Ko sem zgodbo poslala na založbo, je sledilo še kar nekaj popravljanja. Urednica mi je dala nekaj zelo dobrih nasvetov, tako da sem še dvakrat kar konkretno popravila zgodbo, a bistvo je ostalo enako.

Humor bralca spremlja od strani do strani, ne glede na to, kako strašljive in bizarne reči se dogajajo. Zakaj ste se odločili za to ne preveč resno noto? Saj niti ne vem, če znam napisati kaj resnega. Bom enkrat poskusila. A ta knjiga je bila napisana z užitkom, iz šale.

Kriminalke so precej podhranjen žanr v domači literaturi, se vam ne zdi? Vsi pravijo, da tega pri nas manjka, zato so izbiro žanra pohvalili. Sama sem se tega zavedla šele pozneje. Vedno sem najraje brala angleške kriminalke, tako da nisem niti pomislila, kako malo je take literature pri nas. Sploh glede na to, kako veliko literarne produkcije imamo.

Kje vidite razlog za to, mar ni zabavno pisati kriminalk? Morda je krivo to, da na žanrsko literature še vedno gledamo malo zviška in bi vsi radi pisali resna umetniška dela. A ne razumem, zakaj neko delo, pa čeprav v tem žanru, ne bi moglo biti vrhunsko. Poznamo kriminalke, ki so vrhunska literatura. Konec koncev, kaj je Zločin in kazen drugega kot kriminalka?

Pa ste kdaj pomislili, da bi pisali pod psevdonimom, ki pogosto kar pritiče temu žanru? Ne, o tem pa res nisem razmišljala. O psevdonimu bi morda razmišljala, če bi pisala o nečem, na kar ne bi bila ponosna.

Logično vprašanje je, ali je župnikov umor edini primer, ki ste ga namenili Ediju, Simonu in Kosu, ali bo morda sledilo nadaljevanje. Nenazadnje proti koncu knjige tudi sami omenite primer, v katerem nastopajo slon in izginuli člani slovenske reprezentance v smučarskih skokih … Je to namig za bralce? Za slona in skakalce ne vem, morda bo ostalo le pri namigu. Drugače pa je to vprašanje, ki ga velikokrat slišim. Zelo hitro po izidu te knjige sem imela praktično že sestavljeno vsebino naslednje. Ta pa bo v osnovi precej drugačna. Trenutno pa nimam časa začeti s pisanjem, saj prevajam precej zahtevno delo, ki mi vzame veliko časa.

Kar malo dvomim, da se vam ne bi Kos, Simon in Edi smukali po glavi … To je res. Prirasli so mi k srcu. (smeh, op. p.)