Ljubljanski skupnostni vrt, ki ga bodo izničili buldožerji

Skupnostni vrt Čolnarska je kraj samoniklega pridelovanja prehrane sredi mesta, ki sega dlje od izmenjave znanj o sajenju, saj temelji na povezanosti in sodelovanju, torej oblikovanju skupnosti.

Posamezniki in posameznice, povezani ob vrtu, pravijo, da ob napovedanem uničenju gredic (malega vrta, rastlinjaka in infrastrukture za druženje že ni več) z gradnjo novega objekta buldožerji njihovih idej in prakse ne bodo izničili. Izkušnje o vrtnarjenju in grajenju skupnosti po načelih samoorganiziranja, sodelovanja, povezovanja in avtonomije bodo tako in drugače zasadili nekje drugje. Čeprav prostora zaradi različnih omejitev – od lastninskih pravic do predpisov, kot poudarjajo, ni lahko najti.

Na skupnostnem vrtu Čolnarska ni več malega vrta, rastlinjaka in infrastrukture za druženje, saj so lastniki začeli teren pripravljati za vzpostavitev gradbišča.

Zeleno življenje v mestu

Vrtičkarstvo ima v Ljubljani dolgo zgodovino, v današnjem času pa to poleg zasledovanja kriterijev zdravega življenja, samooskrbe in razsežnosti kakovostnega bivanja v urbanem okolju dobiva tudi druge družbene pomene. Razlogi za takšno dejavnost med mestnimi ulicami so različni.

Vrtnarjenje je povezano s pridelavo zdrave prehrane, skrajševanjem njenih transportnih poti, je način aktivnega preživljanja prostega časa, ponuja možnosti za ekološko in družbeno odgovorno ravnanje ter je priložnost za tesnejše stike med ljudmi in tako oblikovanje povezane skupnosti. V tem je svojevrsten družbeni laboratorij prav skupnostni vrt na Čolnarski. V Ljubljani primer dobre prakse sooblikovanja mesta od spodaj navzgor predstavlja tudi skupnostni vrt Onkraj gradbišča.

Pred dvema letoma zapuščeni kos zemlje v Trnovem na Veliki Čolnarski se je izkazal za primerno lokacijo za plodno sodelovanje v obliki urbanega vrtnarjenja, sooblikovanja mesta od spodaj navzgor in ustvarjanja skupnosti.

A če se vrnemo k Čolnarski, posebnost in njegovo osnovno vodilo je, da na njem posamezniki nimajo vsak svojih gredic, temveč da vsi obdelujejo vse. To je bilo novo in neznano tudi marsikateremu že izkušenemu urbanemu vrtnarju, ki je del te skupnosti.

Tako kot to velja za vrtnarjenje, je enako tudi pri pridelku. Ta je ves za vse, razdelijo si ga. Na ta način vsak od udeležencev uživa v pestrejšem jedilniku, morebitna odsotnost na vrtu ne pušča nobenih posledic, ob tem pa so zgradili še raznoliko skupnost, ki je počasi zaživela tudi onkraj gredic. 

V skupinskih akcijah je nastal skupnostni vrt Čolnarska, ki je sčasoma presegel izmenjave znanj o sajenju in tako postal tudi priložnost za oblikovanje povezane skupnosti, temelječe na samoorganiziranju, sodelovanju in širši družbeni aktivnosti.

Sonaravne srede na Metelkovi

Pobuda za oblikovanje vrta na Čolnarski je nastala na Jallinih sonaravnih sredah v Avtonomni coni Metelkova leta 2014. Na rednih brezplačnih in odprtih predavanjih in delavnicah na različne teme sonaravnega bivanja so se udeleženci spoznali in povezali.

Ideja o skupnostnem vrtu je dozorela, možnost zanj pa se je po nekaj kolesarskih ekspedicijah, kje v mestu bi bil ne le fizični, temveč tudi mentalni in družbeni prostor za to, le pokazala. Našli so zapuščeni kos zemlje v Trnovem, ki so ga očistili in mu dali novo aktivno vlogo v urbanem okolju.

Posebnost in osnovno vodilo skupnostnega vrta Čolnarska je, da na njem posamezniki nimajo vsak svojih gredic, temveč da vsi obdelujejo vse. Enako je s pridelkom, ki si ga delijo.

Dostopno za vse

Navdušeni vrtnarji so si takrat zadali še naslednje cilje: niso se želeli organizirati v obliki pravne osebe, prav tako ne plačevati najemnine, saj so želeli, da je ta možnost in dejavnost brezplačna in na tak način enako dostopna za vse, prav tako se niso želeli naslanjati na sistem, zato se za zemljo niso obrnili na občino. Avtonomija in alternativa sistemskemu delovanju je bila namreč še eno od njihovih sporočil.

Zato pa so aktivirali neformalno socialno mrežo, s tem pa se oprli na vlogo in moč skupnosti. Kot je ta igrala svojo vlogo v izhodišču, jo je tudi v nadaljevanju, saj se je ob vzpostavitvi vrtov začela "plesti zgodba o novi skupnosti", kot so zapisali zdaj, ko so zemljo njeni lastniki začeli pripravljati za vzpostavitev gradbišča. Zaradi tega se bodo vrtičkarji primorani umakniti.

V dveh letih sodelovanja in obdelovanja urbanih vrtov v Trnovem se je vrtnarska skupnost vzpostavila tudi kot družbeno aktivno telo.

Povezani ob vrtovih

Pred dvema letoma se je na Čolnarski povezalo večje število nepoznanih ljudi. O akcijah, sajenju in izmenjavi znanja so se dogovarjali na skupščinah.

Čez nekaj mesecev se je med uporabniki zgodil osip. "Nekateri so se umaknili zaradi pomanjkanja jasnega vodstva, drugi so bili skeptični do ideje skupnostnega upravljanja in razdeljevanja, tretjim se morda ni dalo razreševati vrtičkarskih konfliktov, spet četrti so si raje poiskali svoje vrtove v bližini domov," so še zapisali v izjavi.

Ostalo je približno 15 urbanih vrtnarjev. Med obdelovanjem je beseda prešla tudi na druge teme, kot je na primer problematika lastne brezposelnosti. Posamezniki in posameznice so se na tak način še bolj povezali, v sodelovanju pa skovali še druge akcije. Organizirati so začeli informativno-izobraževalne dogodke na Metelkovi, kuhati večerje ter se angažirali pri raznih družbenih vprašanjih, kot v primeru frackinga.

Vrtnarjenje je povezano s pridelavo zdrave prehrane, skrajševanjem njenih transportnih poti, je način aktivnega preživljanja prostega časa, ponuja možnosti za ekološko in družbeno odgovorno ravnanje in je priložnost za tesnejše stike med ljudmi ter tako oblikovanje povezane skupnosti.

Na svoje potrebe, želje in vizije tako v mestu kot širše so si začeli odgovarjati delno tudi sami, rešitev pa se je pokazala v samoorganizaciji. Tako so v vrtovih na Čolnarski dobili več pomenov, od pragmatičnega do družbenega.

Ob vrtu Čolnarska se je torej v tem času razvila skupnost, katere fizično sidro se je zamajalo ob napovedi gradnje večstanovanjskega objekta na lokaciji zdajšnjih gredic.

Družbeni naboj vrtov

S tem pa se je, kot opozarja Čolnarska skupnost, odprlo širše vprašanje današnje resničnosti: "Živimo v družbi, ki temelji na pravici do zasebnega kapitala. Tisti, ki ga imajo, lahko z njim svobodno razpolagajo, vendar se pri tem odpre vprašanje, kaj v družbi preostane tistim, ki tega kapitala ne premorejo."

Skupnost Čolnarska ljudem kaže, da je mogoče sooblikovati mesto tudi po svoji meri in da program urbanih okolij ni nujno zunaj njihovega dosega in moči ter je del sistemskega ustroja. Poudarjajo tudi skupno dobro, zavračajo odtujeni način življenja, nasprotujejo grentrifikacijskim procesom v mestu in so kritični do urbanizma, ki daje podporo kapitalskim interesom, ne pa potrebam uporabnikov mesta.

Skozi svojo izkušnjo kažejo na možnost posameznika, da "svojo moč pomnoži z močjo drugih in začnejo ustvarjati drugačno družbo. Družbo, v kateri se svoboda posameznika postavlja pred svobodo kapitala." Skupnost Čolnarska je torej tista, ki poudarja skupno dobro, zavrača sodobni odtujeni način življenja, nasprotuje gentrifikacijskim procesom v mestu in je kritična do urbanizma, ki se "ne ukvarja z našimi potrebami, ampak izključno s kapitalskimi interesi".

S svojo dejavnostjo ljudem kažejo, da je mogoče sooblikovati mesto tudi po svoji meri in da program urbanih okolij ni nujno zunaj njihovega dosega in moči ter je del sistemskega ustroja. S povezovanjem v skupnost se gradi tudi občutek pripadnosti, ki lahko preglasi prav občutek nemoči in negotovosti posameznika, še podčrtujejo izkušnje skupnostnih urbanih vrtov.