Knjige, ki so napovedale prihodnost

Pisatelj Tom Clancy je na primer v svojem romanu Debt of Honor iz leta 1994 opisal napad na ZDA, ki je precej spominjal na tiste 11. septembra sedem let pozneje, v knjigi iz leta 2010 Dead or Alive pa je opisal ujetje hudobca, ki je spominjal na ujetje Bin Ladna leto pozneje. Čeprav so nekoliko nenavadne, pa tovrstne napovedi niso redke, ugotavljajo pri Huffington Postu.

Še posebej pogosto se pojavljajo v znanstvenofantastični literaturi, v kateri pisatelji že stoletja napovedujejo prihodnost. Jules Verne je opisoval rakete in podmornice, preden so tovrstna vozila sploh obstajala, je pa res, da si jih je predstavljal v nekoliko bolj spektakularnih oblikah in barvah.

Ob tem se seveda pojavlja vprašanje, kaj je bilo prej. Ali pisatelji preprosto zaznajo smer razvoja kulturnega fenomena ali pa njihove idejo navdihujejo znanstvenike. Žal se je pri H. G. Wellsu in romanu The World Set Free zgodilo prav to, saj ga je prebral Leo Szilard, prvi znanstvenik, ki je ugotovil, da bi jedrsko verižno reakcijo lahko uporabili pri izdelavi bombe. Szilard je dejal, da je roman, v katerem Wells zapiše, da v začetku 20. stoletja ljudje niso več videli možnosti za vojne, dokler niso odkrili atomske bombe, nanj naredil velik vtis. K sreči bomb, kakršne je opisoval Wells, še niso izumili. Te bi namreč ob sprožitvi povzročile kontinuirane eksplozije, ki bi trajale tudi po 17 dni.

Debetne kartice in utopična Amerika Nekoliko manj morbidne napovedi pa so uspele Edwardu Bellamyju, ki je v romanu Looking Backward leta 1887 opisoval utopično ameriško družbo, v kateri vsak državljan prejme kartico z določeno vrednostjo, s katero lahko nato nakupuje. V njegovi Ameriki sicer vsi državljani dobijo kartice z enako vrednostjo, le tisti, ki opravljajo nevarna ali neprijetna dela, dobijo na karticah več denarja.

Vesoljska odisejada je napovedala tablice Način, kako danes uporabljamo medije, pa je leta 1968 v romanu 2001: Vesoljska odiseja predvidel Arthur C. Clarke, ki je pisal o elektronskih časopisih. S prižigom zaslona in kratkoročnega spomina naprave bi se uporabniku na prvi strani zvrstili naslovi novic, ta pa bi nato prebral le tiste, ki bi ga zanimale. Precej podobno kot branje novic na tablicah in mobilnih telefonih, torej.

Doma so tiskali že leta 1879 Tiskanje na domu je v romanu Senatorjeva hči leta 1879 opisal Edward Page Mitchell, v katerem so imeli junaki doma tiskalnike, prek katerih so lahko dostopali do aktualnih novic in informacij. Te so se tiskale na neskončno dolge trakove papirja, ki so se lično zlagali v košaro na tleh.

Računalnik je človeka v šahu premagal že leta 1910 Človeška fascinacija nad napravami, ki človeka lahko premagajo v šahu in drugih igrah, pa je tudi stara že več kot sto let. V kratki zgodbi Moxon's Master je na primer Ambrose Bierce že leta 1910 pisal o robotu, ki je bil nepremagljiv v šahu. Znameniti preizkus Alana Turinga, ki zna ločiti med človekom in računalnikom, je izšel leta 1950, ko se je Turing spraševal, ali računalnik lahko misli, leta 1997 pa je IBM Deep Blue v šahu premagal Garija Kasparova.

Tudi videoklepetanje je več kot 100 let star koncept Poleg dostopanja do novic in plačevanja s karticami pa so se nekateri avtorji ukvarjali tudi z medosebnimi odnosi v prihodnosti. E. M. Forster je tako v romanu The Machine Stops iz leta 1909 opisoval okroglo tablico, ki se v rokah začne svetiti, nato pa v sredini prikaže podobo človeka, natančneje sina junakinje. Sin je v tistem trenutku na drugi strani Zemlje in svojo mater prav tako lahko vidi prek svoje okrogle tablice.