Ponedeljek, 11. 7. 2011, 12.39
8 let, 7 mesecev
Katja Sinkovič: Naloga umetnika je deliti z drugim
Katja Sinkovič je 25-letna pianistka. Dobitnica vrste priznanj in nagrad in skorajšnja diplomantka na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je svoje glasbeno izobraževanje v programu Erasmus nadgrajevala tudi s priznanim angleškim pianistom Martinom Hughesom na dunajski univerzi, na kateri je dva semestra študija končala z odliko. Izvrstna glasbenica in umetnica, rojena leta 1986 v Celju, je svoje glasbeno izobraževanje začela pri šestih letih pri učiteljicah Andreji Krklec in Andreji Seljan v glasbeni šoli v Rogaški Slatini. Šolanje je nadaljevala na umetniški gimnaziji v Mariboru, kjer je pogosto nastopala in za radio posnela tehtne Chopinove skladbe. Po končani srednji šoli pod mentorstvom priznanega pedagoga Sijavuša Gadjieva je bila sprejeta na akademijo za glasbo v Ljubljani v razred docenta Tomaža Petrača in profesorja Andreja Jarca, letos pa končuje dodiplomski študij pri profesorju Vladimirju Mlinariču.
Redno se je udeleževala mednarodnih tekmovanj, kjer je vselej prejemala nagrade in plakete. Vseskozi se udeležuje izobraževanj na mojstrskih tečajih pri priznanih profesorjih, kot so Jasminka Stančul, Peter Feuchtwanger, Oliver Kern, Laszlo Baranyay, Marina Horak in Franz Masinger. Nastopa na različnih festivalih, kot sta na primer Citta di Cividale in Festival Lent.
"Glasba je jezik, ki ga slišimo, vidimo, tipamo, dihamo … delimo! Odvisno je le od nas samih, koliko smo dovzetni za tovrstno umetnost. Kolikor je damo, toliko je lahko z občinstvom delimo." Glasbe se pianistka loteva odprto. Želi si, da bi se jezika učila na način, da bi njeno zgodbo znala sporočiti brez napak, a se zaveda, da so napake potrebne, da bi lahko napredovala v umetnosti.
Za klavir Katja pravi, da je voda, ki se ne ponovi, in ta voda jo vsakič znova nekaj nauči. Bistvo je, da daje sebe ljudem. Česar se nauči, se nauči prek literature, ki jo spremljevalno študira ob študiju notnih zapisov. Da je do neke mere lahko igrala in razumela Schumannov Karneval, je morala prebrati njegov dnevnik – zakaj je on trpel, komu je bilo posvečeno delo, zakaj je posvečeno neki osebi.
S spoznavanjem zgodbe iz ozadja se je empatično vživela v vlogo tistega časa, v okoliščine nastajanja dela, v tisto vlogo, ki bi jo lahko najbolje uprizorila in igrala umetnost nekoga drugega. Njen cilj je, da bi lahko prek klavirja z vsako posamezno noto in znanjem, pridobljenim iz literature, občinstvu sporočila tisto, kar je pomembno in za glasbo potrebno.
Glasba je samo jezik, ki ga slišimo, vidimo, čutimo, beremo, ki ga lahko čutimo skozi vsa čutila. Odvisno je le, koliko je lahko poslušalec dovzeten za tovrstno umetnost. Glasbe se pianistka loteva odprto. Želi si, da bi se zgodbe naučila tako, da bi jo znala sporočiti brez napak, a se zaveda, da so napake potrebne, da bi lahko napredovala v umetnosti.
Vaditi je luksuz. Naučiti se je treba glasbenega in umetniškega razmišljanja. Sama išče navdih v literaturi. Ko si vzame delo, mora spoznati vse okoliščine, da bi si lahko odgovorila na vprašanja ob ustvarjanju. Klavir je samo eden in tisti, ki je pred njo. Trudi se zavedati okolja, v katerem ustvarja, in v zavedanje vključuje vse, kar ji z informacijami lahko daje identiteto, ki bi jo lahko izrazila v umetnosti.
K literaturi se ves čas vrača tudi Katja Sinkovič, ki si želi, da bi občinstvu odprla vsa čutila, med njimi za tip, vid, sluh in voh, da bi videli in slišali barvo, si odprli domišljijo in na nek način čutili tisto, kar sama čuti ob klavirju.
Katja bo v letošnjem šolskem letu študij nadaljevala v koncertni smeri, na univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju (Universität für Musik und darstellende Kunst Wien) v razredu svetovno uveljavljenega pedagoga, profesorja Noela Floresa.
Biti umetnik po njenem mnenju pomeni učiti se živeti, znati biti v igri in nenehnem boju za življenje.