Katja Pál: Včasih moraš pobegniti od svojih slik

Katja Pál je tiha, zadržana sogovornica. Morda ima to kaj opraviti s tem, da prihaja iz Prekmurja, skrivnostne megličaste pokrajine, ki jo zaznamujejo ravnice in s praprotjo porasli gozdovi – pokrajine, ki navdihuje raznolike umetnike, pisatelje, pesnike in slikarje. Morda. Morda gre le za to, da njen običajni medij izražanja niso toliko besede, kot so poteze čopiča ali barvic. Po vsakem izrečenem vprašanju nastopi tih trenutek za premislek, nato pa Katja pred teboj razgrne paleto čustev, miselnih drobcev in izbranih detajlov, ki se skrivajo za umetnostjo, ki se ji je zapisala že v otroštvu.

"Bali so se, da bi bila umetnica" "Če rečem, da mi je bilo ustvarjanje položeno v zibko, morda zveni kot puhlica, a zame to pač drži," začne zgodbo o tem, kako je postala slikarka. "Že kot otrok sem rada risala in počela vse, kar je bilo ustvarjalno, k temu pa so nas spodbujali tudi starši, saj smo si recimo sami izdelovali tudi igrače." Starši, sicer tudi sami obrtniki, naklonjeni kreativnosti, je k slikarstvu niso posebej spodbujali, "saj so se tega vedno bali in se še vedno bojijo, da kot umetnik ne moreš preživeti." V osnovni šoli so prišle prve spodbude mentorja, Katjinega učitelja likovnega pouka, ki je nadarjene učence povabil v likovni krožek, v okviru katerega so tedensko ustvarjali, hodili na razstave in debatirali. "Na začetku sem se želela ukvarjati z modo, želela sem biti šivilja kot moja teta, saj sem jo zelo občudovala," pravi Katja, ki je hitro spoznala, da jo moda zanima vedno manj, risanje in slikanje pa vedno bolj. Da bo slikarka, je bilo tako odločeno že v otroštvu.

"Teorijo smo potihoma sovražili …" Akademija za likovno umetnost je svet zase. Se pri posamezniku že od začetka študija razvije določen zanj značilen slog ali k temu pripomorejo šele strokovno vodstvo, teorija in neštete ure, preživete za slikarskim stojalom? "V sebi imaš zagotovo zametke nečesa, česar ne znaš poimenovati ali mu dati forme," se Katja ozre na začetek študija, ko so jih profesorji "peglali" s teorijo, ki se je študentom seveda zdela povsem odveč. "Teorija slikarstva, risanje aktov in portretov … To smo potihoma vsi sovražili in čim prej želeli doseči stopnjo, ko bomo lahko izrazili sebe, pokazali svoj glas in bili opaženi."

Preobrat v Dublinu Za Pálovo je bil prelomen Dublin, kamor je odšla na študijsko izmenjavo. Nova država, nova akademija in povsem nov način dela. Medtem ko je na ljubljanski akademiji delo potekalo tako, da je profesor skoraj vsak dan sedel v ateljeju s študenti, se pogovarjal z njimi o risbi ali sliki ter "večinoma govoril le on, ti pa si bolj ali manj poslušal in skušal slediti njegovim napotkom," se je tam vse obrnilo. Tam je bil študent tisti, ki je moral poiskati profesorja, če je imel zanj vprašanje, a kaj, ko je bil ta na fakulteti le enkrat do dvakrat mesečno. V Dublinu je bila Katja postavljena v povsem novo vlogo in doživela je pravi šok, saj je bila sploh prvič primorana razmišljati, kaj jo pravzaprav zanima in kaj želi s svojimi deli povedati. "Profesorji so lepo sedeli tam in poslušali naša polurna predavanja o našem delu," pripoveduje. "Povsem na novo sem začela konceptualizirati stvari, paradoksalno pa ugotovila, da mi je ljubljanska akademija dala osnove, brez katerih preprosto ne bi mogla."

Zakaj slike samo gledamo? Po napisani diplomi je Katja študij nadaljevala in se posvetila temi, ki je vizualna umetnost, vsaj tista klasična, praviloma ne izpostavlja gledalcu. "V tistem obdobju sem se znašla v okoliščinah, ko mi nobena 'klasična slika', s katero sem se srečala, ni več ponujala tistega 'nekaj več', kar sem v njej iskala, od nje pričakovala. To razočaranje me je privedlo do tega, da sem se kot zdolgočasen otrok naivno začela spraševati, zakaj slike samo gledamo," svoj žanr umetniškega izražanja na realna tla postavi Pálova, ki se je odločila poiskati druge možnosti komunikacije v razmerju umetnik-slika-gledalec. "Ena od rešitev je bila ta, da bi se slike dotikali." Pa ni to povsem nasprotno temu, kar smo obiskovalci vajeni od galerij in muzejev, kjer veljajo izjemno stroga pravila? Tam gledalca od razstavnega eksponata kdaj celo fizično ločujejo vrvi, steklene komore, vseskozi pa ga budno spremlja oko čuvajev razstav. Prav ta provokacija je bila Katjino izhodišče, ko se je lotila slik, s katerimi bi gledalca spodbudila k dotiku. Nastala je serija izdelkov, pri katerih lahko obiskovalec razstave s premikanjem posameznih sestavnih delov raziskuje skrite kompozicije likovnega dela. Še bolj kot to, kako si vsak posameznik sliko sestavi, je umetnico zanimalo, če si bodo sploh upali prestopiti ta v človeški kulturi zasidran razkorak med gledalcem in umetniškim delom, pristopili k sliki, se je dotaknili. Čeprav je bilo ustvariti sliko, od katere samo z opazovanjem ne odneseš prav dosti, Katjin namen, so jo odzivi tudi presenetili. "Mnogi slike razumejo kot kritiko sodobnega sveta, v katerem vlada pomanjkanje dotika – vse to so interpretacije, o katerih jaz sploh nisem razmišljala."

Včasih moraš pobegniti od sebe in svojih slik Dublin pa ni bila Katjina edina izkušnja s tujino. Vedno se je rada udeleževala slikarskih kolonij in umetniških izmenjav, zadnjih šest let pa tudi sama aktivno sodeluje pri organizaciji kolonij v rodnem Prekmurju. Kolonijam se bo z letošnjim letom pridružil še en projekt – odprla se bo rezidenca, ki bo umetnikom iz tujine ponudila prostor za eno- do trimesečno bivanje. In zakaj umetnik potrebuje spremembo okolja in odhaja na tuje? "Včasih tudi zato, da pobegneš od sebe in svojih slik, saj se ti hitro lahko zgodi, da se zapreš v svoj majhen prostor in prav tako majhno razmišljanje," pripoveduje Katja in nadaljuje, da ti tovrstne izmenjave dajo možnost, da na svoje ustvarjanje pogledaš z neke druge perspektive. "Ne nazadnje pa je čar tega tudi v navezovanju stikov z drugimi umetniki, spoznavanju ljudi, sploh ni nujno, da tam ustvarjaš … Da si le v nekem drugem okolju in se notranje polniš."

Skodelica toplega mleka Katja Pál trenutno razstavlja na Madžarskem, čez teden dni pa se bo v Centru urbane kulture Kino Šiška odprla tudi njena razstava Skodelica toplega mleka. Okolje, v katero bo razstava postavljena, vzbudi vprašanje, ali se vizualna umetnost in glasba lahko primerjata – je likovna razstava lahko primerljiva z glasbenim koncertom, lahko oba razumemo kot nekakšen zaključek ustvarjalnega procesa? "Zdi se mi, da vizualni umetniki glasbo velikokrat izrabljamo, da sploh lahko ustvarjamo. Kdaj jo imamo za ozadje, kdaj pa deluje tudi kot katalizator, da v nas vzbudi neka točno določena čustva, ki jih v tistem trenutku potrebujemo." A glasbeniki in denimo slikarji se v procesu ustvarjalnega dela večinoma zelo razlikujejo. "Znotraj glasbe me navdihuje tudi način, na katerega glasbeniki ustvarjajo. Delujejo v ciklih, katerih zaključek je ponavadi album, ki mu sledijo koncerti," glasbeni ustroj opisuje Katja in mu ob bok postavi slikarjevega, ko pravi, da vizualni umetniki tudi po dvajset ali trideset let delajo na enem projektu.

Skodelica toplega mleka bo razstava Katjinih risb, ki se bodo vzdolž zastekljene stene Kina Šiška zvrstile kot nekakšen skript za animirani film. Z risbami želi Katja v obiskovalcu izzvati neko čustveno reakcijo in mu obenem ponuditi možnost, da to čustvo izrazi. Posameznikom, ki si bodo razstavo ogledali, bo na voljo drobna slikanica, v kateri bodo lahko dopolnili Katjine risbe in izrazili svoje vtise. "Ko se bodo te slikanice vrnile k meni, jih bom animirala, tako da bodo nastale kratke črtice." In tako se bo Katja Pál vrnila k temu, kar jo je vedno zanimalo tudi teoretično – h gledalcu. "Želim, da razstava v njem vzbudi željo po komentarju in odzivu in s slikanicami mu dajem možnost, da to tudi izrazi."