Katja Goljat: V temi se zgodi magija

Kdo so varuhi ptic? Osem mladih ljudi na osmih črnobelih portretih v golih rokah držijo vsak svojo, vsak drugačno nagačeno ptico. Nekateri jo stiskajo v objem, drugi jo držijo previdno, spet tretji zaščitniško. Kar presune, so njihovi pogledi in nerazložljiva čustva, ki te spremljajo še dolgo po tem, ko v fotografije ne zreš več od blizu. Varuhi ptic je serija osmih potretov, s katero je mlada fotografinja Katja Goljat na letošnjem Emzinovem natečaju za fotografijo leta osvojila kritike in prvo nagrado v kategoriji avtorske fotografije.

Mimo Varuhov ptic se težko (pa čeprav s pogledom) sprehodiš, ne da bi te nagovorilo neopisljivo, kar malce nelagodno vzdušje, ki veje s prav vsake od osmih fotografij. Kakšna je pravzaprav zgodba za nastankom te serije, Goljatova ne želi razkrivati, kot pravi z nasmehom, bi urok izgubil svojo moč. "Serije ne želim preveč obremenjevati z besedami, všeč mi je, da lahko človek pri fotografijah nekaj začuti – pa karkoli že. Vsak sam največ potegne iz njih, več, kot pa če bi ga jaz usmerjala in s tem zamejila njegove misli."

Danska – dežela novoodkrite ljubezni Z zmago in pohvalami kritikov v žepu ji je kar težko verjeti, da je fotografijo podrobneje začela spoznavati šele pred tremi leti. Bila je sveža absolventka kulturologije in razmišljala, kako naj izkoristi zadnje leto študentskega statusa, ko je naletela na Folkehøjskole, danske ljudske neformalne višje šole – kot nekakšen prehod med srednjo šolo in fakulteto, kjer se mladi lahko preizkusijo na različnih področjih in odkrijejo, kaj jim zares leži. Katja je izbrala fotografijo, dobila štipendijo in v majhni vasi Vraa na Severu preživela pol leta.

"Do fotografije sem imela prej nekakšno strahospoštovanje," pripoveduje o stiku s fotografijo pred šolanjem na Danskem. "Zdela se mi je zelo tehnična in zapletena, velikokrat pa sem dobila tudi vtis, da je predvsem moška domena. Na delavnicah se je moja iluzija razblinila, saj smo se vsega naučili od začetka. Zdaj vem, da je pomembno razumeti osnove in nato graditi naprej. Potem se lahko igraš." Poudarja, kako pomembno je mentorstvo in sproščeno vzdušje, v katerem lahko vprašaš tudi kakšno "neumnost", pa veš, da boš dobil odgovor in pomoč. Sama je prav pri svojem mentorju Emilu Schildtu spoznala različne stare tehnike, kot so cianotipija, albumin in bromoil, procese in aparate in se zaljubila v Rolleiflex, kamero, ki jo spremlja še danes.

Za vsak obraz je morala najti pravo ptico Po vrnitvi domov se je, okužena s fotografijo, vpisala še na dvoletni študij fotografije v Sežani in se kot študentka v programu Erasmus lani spet, tokrat za tri mesece, vrnila na Dansko. Tam so nastali tudi Varuhi ptic. "Vedela sem, da želim narediti serijo portretov, pa tudi to, da želim fotografirati z mehovko, 80 let staro velikoformatno kamero," razlaga proces, ki jo je pripeljal do končne zgodbe. "Želela pa sem dodati še nekaj. Kot nalašč, je imel mentor polno stanovanje nagačenih živali in tako sem dobila še rekvizite, ki so idejo dopolnili." Za modele je izbrala študente, ki tjakaj prihajajo z vseh koncev sveta in so se ji zdeli zanimivih obrazov, zanje pa je morala najti tudi prave ptice. "S pogovori sem vodila modele, s poskusnimi posnetki pa gradila končno podobo serije. Za vse je to bila posebna izkušnja – zame iz tehničnega stališča, saj je fotografiranje s tako kamero dolgotrajen proces, za njih pa prav tako, saj nisem vedela, ali jim bo uspelo obdržati pravi izraz."

"Najraje bi igrala umetnika, bila v svojem studiu in čarala" Tudi sicer ji je bližje avtorska fotografija. "Najraje bi igrala umetnika, bila v svojem studiu in čarala." Veliko razmišlja tudi o nadaljnji poti fotografinje, kako ločiti področje avtorske in komercialne fotografije. "Morda se sliši naivno, a zame bi bilo idealno, da bi imela službo, ki ni povezana s fotografijo, in bi se po opravljenem delu še vedno dovolj sveža in polna energije odpravila v studio, v temnico ali na ulice in ustvarjala."

Zdi se ji, da se analogne fotografije preprosto loteva drugače. "Ne gre le za razmerje analogno – digitalno, temveč za celoten proces. Zdi se mi, da se bolj potrudim, opazujem in sem bolj pozorna na vse. Sama tudi razvijam filme in fotografije, všeč mi je, da se nekaj dogaja," opisuje svoje delo. "V temi se zgodi magija, pred tabo se prikaže fotografija. Sam potek je negotov, ne veš, ali ti je uspelo ali ne, ne moreš preveriti in takoj popraviti. Ko razviješ najprej film, nato fotografijo, jo morda skeniraš … vsakič te čaka novo presenečenje. Skratka, cel kup radosti."

Dobra fotografija je kot "bucika, ki te zbode" Zanjo je dobra fotografija tista, ob kateri nekaj začuti. "Med listanjem knjige se pri eni fotografiji ustaviš, včasih sicer težko razložiš, zakaj. Je kot "punctum", bucika, ki te zbode. Takšne fotografije se ne naveličaš, gledaš in jo raziskuješ na različne načine. Je pa to najbrž posledica igre svetlobe, zgodbe, ki jo fotka pripoveduje, in še česa." Opaža, da se v želji za popolno fotografijo mnogi izgubijo v tehnikalijah in govorijo le o cifrah in objektivih. "Pa vendar to ni najpomembnejše, tehniki moraš dodati tudi zgodbo."

Danes je fotografija Katjina strast, pa čeprav jo je našla povsem naključno. Po treh letih in potrditvi, ki jo je prejela z Emzinovo nagrado, je prišel tudi čas za prvo samostojno razstavo, ki jo bo ob koncu junija pripravila v sodelovanju s Kinodvorom. Končati namerava tudi obe študijski smeri in na novo zadihati, morda spet oditi na tuje. Raziskuje tudi možnosti za bivanje v kateri od umetniških rezidenc, "kamor bi se zaprla in ustvarjala, začela nekaj novega". Idej ima veliko, a kot ji je dejal priznan slovenski fotograf Žiga Koritnik, "te niso vredne nič, dokler jih ne realiziraš".